Uvod

Imamo veliko srečo, da živimo tako blizu Benetk. Kot na dlani so nam, dosegljive na različne načine. Mnoge turistične agencije nas popeljejo na enodnevni izlet, na hiter ogled glavnih znamenitosti; tja se lahko odpravimo z gliserjem, sledi prav tako bliskovit ogled Markovega trga, Bazilike Svetega Marka in Mostu vzdihljajev, ki se nadaljuje z obiskom muranske steklopihalske delavnice. Če je skupina zelo disciplinirana in ne zaostaja, kar je v beneški gneči silno težko, nas osreči še kapučino v bližini Markovega trga in že je treba nazaj. Za Doževo palačo ponavadi zmanjka časa. V Benetke se lahko seveda popeljemo s svojim z avtomobilom, tak izlet je že bolj podoben popotniški avanturi, ko razpolagamo s časom kolikor in kakor hočemo.

In za Benetke si je treba vzeti čas ...

Za vse tiste, ki se nismo utegnili spomniti na še eno pustolovščino: Benetke je mogoče obiskati tudi z vlakom, prava nočna pustolovščina. Začne se ob pol treh ponoči v Ljubljani. Za 40 evrov, kolikor stane povratna vozovnica, se že ob 7.15 zbudimo na glavni beneški železniški postaji Santa Lucia ...

Po zgodnjem tihem jutru

Benetke so vodno mesto in vso silno težo stavb, palač, cerkva, zvonikov, stolpov, mostov in množice ljudi je treba videti iz vode. Ni treba sesti v drago gondolo, več in bolje se vidi iz beneških vodnih avtobusov, vaporettov. Ampak ob 7.15 zjutraj še ni čas za to. Škoda je zgodnjega jutra, ki je najprimernejše za pohajkovanje. To je čas, ko se Benetke prebujajo, to je ura, ko še dolgo ne bo množic in množic turistov, ki se s fotoaparatom in z nahrbtnikom prebijajo do Markovega trga. Kakor da so Benetke samo Markov trg! Benetke so tudi brezčasni veliki in majhni trgi z obveznim kamnitim vodnjakom na sredi, ob tej uri so zagotovo še prazni. Trgovci še niso dvignili rolojev svojih trgovinic, srečala sem le otroke na poti v šolo, upokojence, ki so hiteli na tržnico, smetarje, ki so hiteli pospravljat to, kar je ostalo od prejšnje noči. Ne boste verjeli, Benetke niso le golobi na Markovem trgu, Benetke preletajo tudi jate glasnih ptic, ki krožijo okrog zvonikov in jate galebov, ki se zaganjajo v cerkvene okraske in kipe.

Košer pecivo tudi zame

Zelo rada imam pot čez židovski Ghetto do mostu Rialto. Geto dandanes na srečo ni več to, kar je bil nekoč. Prvi geto na svetu, ki je nastal leta 1516, izolirano območje judovske skupnosti, ki so jo naselili na območju nekdanjih livarn. Judovska skupnost je morala živeti v ograjenem in zaprtem območju mesta, na svojem otočku, vrata, ki so vodila do območja, so vsak večer zaklepali. Zjutraj so jih odklenili, da so Judje lahko odšli na delo. Za Benečane so opravljali izredno pomembne poklice: bili so posojevalci denarja, razni trgovci, zdravniki. Hiše so še ostale take kot so bile nekoč, višje so kot drugje, a skromnejše, območje prepredajo ozke uličice in kanali, ki vodijo do današnjega muzeja in petih sinagog. Ob sobotah so vse zaprte. Lahko boste srečali Jude, take z zalisci in v značilnih oblačilih in s klobuki, ki spremljajo svoje otroke v šolo, pred tem pa zavijejo še na svoj košer zajtrk. Košer hrana je za Jude po judovski veri čista hrana. Dovoljeno jim je jesti sadje in zelenjavo, izbrane vrste mesa, živali morajo biti pravilno obredno zaklane. Prav tako se ne smeta hraniti skupaj meso in mleko ... V pekarnici sem si kupila košer pecivo, nenavadno, a dobro, pravzaprav zelo dobro ...

Zakladi za rdečo opeko

Že sem pri Rialtu, peš, seveda. Mimo mnogih kanalov in praznih mostov in mostičkov. Lahko bi sedla na vaporetto in se popeljala po Kanalu Grande, vendar se še ne. Odločim se prečkati Rialto, veliko beneško znamenitost, in mimo ribje tržnice, ki se je pravkar dobro prebudila, peš nadaljevati pot do svoje najljubše beneške cerkve I Frari. Prečudovita gotska frančiškanska cerkev, zgrajena med 13. in 15. stoletjem, iz rdeče opeke, zunaj pravzaprav nič posebnega, a v svoji notranjosti skriva neprecenljive zaklade, tudi Tizianovo sliko Assunto, Marijino Vnebovzetje, strašno in divjo sliko. Gibanje je tako strahovito, da se je ne moreš nagledati. V drugem delu cerkve poteka še jutranja maša, tako da še ne pobirajo vstopnine. Pobiranje simboličnih vstopnin je grda navada Benečanov, tri evre tukaj, tri tam, na koncu dneva pa ugotovim, da se v dolgih stoletjih niso kaj dosti spremenili ...

Lepota miru

Konec je čarobne samote in tišine, treba bo naprej, v kotiček Benetk, kjer zagotovo ne boste srečali veliko turistov. Tja se je treba popeljati z ladjico, torej z vaporettom. Samo nekaj postaj, vožnje je za slabih petnajst minut. To je nebeško lepo beneško pokopališče San Michele. Mestno pokopališče je nastalo leta 1810, na območju, ki ga je do takrat zasedal samostan. Pokopališče je na svojem otočku, na vzhodnem delu mesta, na poti proti otokom Murano, Burano in še naprej proti Torchellu. Neznanska tišina, pljuskanje morja, ki ga ne slišimo več, ko stopimo na območje miru. Pokopališče je zgrajeno na način, ki ga poznamo v Sredozemlju in na jadranskih otokih. Torej bele stene, polne predalov in niš in cvetja in spet cvetja. Ko se približamo, vidimo, da je cvetje umetno, kar pa ne zmoti našega okusa. Vseeno je lepo. Nepregledno število belih zidov. Hodim ob njih in berem tablice z imeni: italijanska in španska in slovanska in grška in ruska ...

Zmeraj znova v baziliko

Do Markovega trga se ponovno sprehodim. Čez predel Castello, mimo cerkve Svetega Jurija Grškega. Pravoslavna prečudovita cerkev, zgrajena leta 1565, za v tistem času najštevilčnejšo manjšino v Benetkah. Cerkev z orientalskim nadihom je polna neprecenljivih zakladov, bizantinskih slikarij in ikon. Pri cerkvi je majhen muzej, v katerem si za majhno vstopnino lahko ogledamo številne ikone, zunaj pred vhodom pa posedimo na stopnicah ob kanalu. Mimo hodijo številni turisti, kar je zagotovo znak bližine Markovega trga. Do njega prečkam le nekaj kanalov, slediti je treba množicam ljudi, ki hitijo do najbolj obiskane znamenitosti Benetk, v Baziliko Svetega Marka. Vsakokrat jo obiščem, ta biser bizantinske umetnosti. Nemogoče si je zamisliti, kako dolgo so jo gradili, od leta 832 pa vse do 19. stoletja. Rada stojim pred vhodom v baziliko, pod štirimi mozaiki, ki kot v stripu prikazujejo legendo, kako so beneški pomorščaki v daljnji Aleksandriji ukradli posmrtne ostanke Svetega Marka in jih z ladjo pripeljali v Benetke. Bali so se, da jim muslimani ne bi ukradli tega, kar so sami pravkar ukradli, zato so relikvijo dobro skrili pod kose svinjine. Tako pravi legenda, mikavna in zanimiva za vse nas, ki občudujemo arhitekturo stavbe, kupole, upodobljenega krilatega leva, štiri pozlačene konje nad glavnim vhodom, seveda replike, in varno v muzeju spravljene originalne konje, katerih topot kar slišimo, tako živo jih je upodobil umetnik. Tudi konji so bili pripeljani z ladjami iz Konstantinopla. Prav tako ukradeni. Ja, zgodovina je zanimiva ...