Zelo drugače kot včasih

Še več učencev v oddelku, še slabša kakovost

/…/ Rada delam z otroki, čeprav je učiteljski poklic zelo zahteven in odgovoren. Opisala bom svoje letošnje delo s 27 četrtošolci. Med njim je veliko učencev s posebnimi potrebami, zato je razred vzgojno in učno izredno zahteven. To so učenci z odločbami in brez njih, učenci z velikimi vedenjskimi motnjami ter učenec, ki ima poleg večjih učnih težav na več področjih občasno še čustvene stiske, je zelo nesamostojen in čedalje bolj čustveno obremenjen.

Tak razred zahteva od učitelja poleg strokovnosti in v desetletjih nabranih izkušenj s številnimi rodovi še veliko strpnosti, razumevanja, doslednosti in ogromno moči. Poleg truda in napora, ki ga vlaga učitelj, nosi še veliko odgovornost. Pa se to prizna?

Četrti razred je že po učni snovi, vsebini in obsegu zahteven. Učenci in starši se prvič srečajo s številčno oceno, kar je za marsikoga velika težava, tudi stresna. Marsikdo od staršev ne pomisli na zmogljivosti svojega otroka; doma delajo več, kot otrok zmore, več kot bi bilo treba … Včasih prihaja kdo v šolo utrujen in ne zmore slediti učnemu delu; čeprav mu je delo prilagojeno, želi potem manjkajoče doma nadoknaditi …

Na več mestih hkrati ne morem biti

Delo v šoli je povsem drugačno kot včasih. Spremenili so se učni prijemi, metode in oblike dela, raziskovanje, iskanje podatkov, poročanje učencev, poskusi, tehnologija … /…/ V tako številčni skupini, s toliko različnimi potrebami otrok, ni preprosto pouka izpeljati tako, da lahko vsi poročajo, izrazijo mnenje. Zmanjka časa. In v razredu si sam. /…/

Otroci so danes veliko živahnejši in bolj sproščeni, vedno več je pretirano glasnih, razdražljivih in občutljivih, skratka takšnih, ki ne zmorejo biti tiho in poslušati, ko je treba. Takšna je tudi ta skupina učencev. Žal je med njimi vedno več nasilja (fizičnega in besednega), napetosti. V razredu je zelo agresiven deček, pogosto je v sporu s sošolci in z drugimi na šoli. Pretepa se in izziva, nagaja. Pri delu je moteč, glasen, skoraj vedno govori, ropota, brca in tolče, težko se skoncentrira, je eksploziven in nepredvidljiv. Podobnih je še več in ne prenesejo drug drugega. Kar nekaj je takih, ki težko sedijo pri delu, najraje klečijo na stolu, poležavajo na mizi, so brez volje, njihova pozornost in koncentracija pa sta kratkotrajni – kljub menjavi različnih dejavnosti. Včasih je dovolj že samo pogled z druge strani razreda, če se, denimo, kdo obrne nazaj, zasuče le glavo, morda spregovori … in že je vse narobe. Prepirljivi so. Obstaja pravcata »alergija«. Potrebuješ res veliko napora in moči, da jih umiriš, motiviraš in pripraviš za nadaljnje delo.

V razredu zmanjka prostora in možnosti, kje bi še kdo sedel in s kom. /…/

Dan ni enak dnevu

/…/ Vem, da na učence vplivajo številni dejavniki, med drugim tudi vreme, sprememba lune, razna pričakovanja in še kaj. Zavedam se, da je to za druge učence, ki so pripravljeni z veseljem in vestno delati, zelo moteče in tudi starši si tega ne želijo. V takem razredu je učitelj tarča vsega, tudi neresničnih informacij.

Z učenci sem ves čas, tudi v odmorih, saj so takrat spori še pogostejši. Včasih je že samo dotik na hodniku ali v garderobi dovolj za napetost, pretep ali poznejše obračunavanje. In je dan pokvarjen. Tako je večkrat. Malicamo z učenci v jedilnici, v tako velikem hrupu, kakršnega marsikdaj tudi v tovarnah ni.

V takšnem razredu se izčrpaš. Tudi jaz sem po petih urah pouka pogosto utrujena in bi potrebovala kakšno uro počitka. Zato si delo nosimo domov. Dobro, da mi služi še glas. Vem, da ni v vseh razredih enako, toda to je moj letošnji razred.

Oh, to pa še ni konec mojega delovnega dne. /…/

MILENA KNEZ