Naš poklic način življenja

Naprej ali nazaj

Vlada se je v preteklih tednih s sindikati pogajala o spremembah, kot so nižje plače, slabši standardi in normativi v vzgojno-izobraževalnih institucijah, ki zajemajo vzgojitelje, učitelje, svetovalne delavce in knjižničarje, financiranje jutranjega varstva učencev prvega razreda, normativno povečanje obveznosti za strokovne delavce, slabša merila za sistemizacijo svetovalnih delavcev in knjižničarjev, izvajanje podaljšanega bivanja, interesnih dejavnosti ipd. Ob tem je treba omeniti, da je vsak od teh ukrepov posamično lahko videti kot »majhna« sprememba. Toda delovali bodo kot celota in kot celota radikalno znižali kakovost pedagoškega dela.

Med pogajanji so predstavniki Vlade v javnosti ustvarjali vtis, da pedagoški delavci na vseh stopnjah izobraževalnega sistema (pre)malo delamo in da je javni sektor področje, ki državi le jemlje denar. To je nekorektno in krivično do pedagoških delavcev in do celotnega javnega sektorja.

Pedagoška obveznost je le del nalog

Vsakomur je jasno, da je neposredna pedagoška obveznost vzgojiteljev in učiteljev le del nalog, ki jih pedagoški delavci opravljajo: /…/ Pedagoški poklic je način življenja. Ali res lahko pričakujemo, da bodo vzgojitelji in učitelji ter drugi strokovni delavci za manjšo plačo z večjimi skupinami otrok in drugimi dodatnimi obremenitvami lahko (še bolj) kakovostno opravili svoje delo?

Nedopustni so tudi posegi v delo svetovalne službe. Temeljno strokovno izhodišče za svetovalno službo v vrtcu oz. šoli je svetovalni odnos, ki se vzpostavi s posameznikom. Kako naj svetovalni delavec kakovostno svetuje učencem, staršem učencev, učiteljem in drugim ob povečanem normativu, saj so že ob sedanjem normativu preobremenjeni z različnimi nalogami (npr. preventivne dejavnosti, disciplinska problematika, poklicno svetovanje, delo z otroki s posebnimi potrebami, nadarjeni učenci). /…/

Gre le za varčevanje?

Zakon pa vsebuje tudi predloge, ki vanj sploh ne sodijo in so celo v direktnem nasprotju s cilji samega zakona – znižanjem javne porabe. Ali je res edini namen interventnega zakona varčevanje ali pa se poskuša pod videzom varčevanja vpeljati tudi strokovne spremembe? Pri spreminjanju Zakona o osnovni šoli so za interventni zakon neprimerne rešitve, denimo, poučevanje neobveznega drugega tujega jezika od 4. razreda, spreminjanje koncepta izbirnih predmetov v osnovni šoli in ukinjanje neobveznih izbirnih predmetov, spreminjanje rešitev glede diferenciacije pouka in spreminjanje nacionalnega preverjanja znanja. Med predlogi pa so tudi takšni, ki so celo v direktnem nasprotju s ciljem varčevanja, saj podražijo izpeljavo programov, denimo vpeljava poučevanja prvega tujega jezika od prvega razreda. /…/

Kakovost le za elito

Skratka, brez strokovne razprave in po nujnem postopku uvajamo rešitve, ki so več kot vprašljive, vsekakor pa bi bilo o njih potrebno najprej opraviti strokovno in javno razpravo. /…/ Nimajo nikakršne zveze z varčevanjem, niso nujne, o spremembah šolskega sistema pa se velja odločati premišljeno in jih sprejemati po običajnih postopkih.

Ne morem tudi mimo opozorila, da s predvidenim zmanjšanjem sredstev državnega proračuna za izvajanje programov na področju visokega šolstva teh programov ne bo mogoče izpeljati, posledice pa bodo ne le bistveno slabša kakovost visokega šolstva in dolgoročna škoda tam, kjer bi država morala poskrbeti za mednarodno konkurenčnost diplomantov, marveč tudi preprosto zmanjševanje in ukinjanje pravic študentov. /…/ Rezultat bo, da bomo v že tako majhnem nacionalnem okviru izgubili tiste, ki imajo zmožnosti, vendar ne prihajajo iz dovolj bogatega družinskega okolja, da bi si kakovostni študij lahko privoščili. /…/ A hkrati se napovedujejo dodatna javna sredstva za »novosti«, kar bržčas pomeni tudi za ustanavljanje novih (zasebnih?) fakultet. /…/

Izr. prof. dr. JANEZ KREK,

dekan Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani