Tečem, da življenje ne teče mimo mene

Urban Praprotnik

Tek in smeh je tisto, kar me najprej prešine, ko pomislim nanj. Že nekaj let je od tega, ko je prišel, pravzaprav pritekel, v naše uredništvo. Veselje je bilo poslušati nasmejanega mladeniča, profesorja športne vzgoje, polnega načrtov in prepričanega, da mu bo uspelo uresničiti poklicne in življenjske cilje.

Res je, Urban uresničuje, živi svoje sanje. Počne tisto, v čemer uživa. Prav zato tudi tako zelo uspešno prenaša ljubezen do teka na svojo okolico – kaj okolico, poznajo ga domala po vsej Sloveniji in že tudi prek meja, seveda. Niti sam več ne ve, kolikim je tekaški trener. Že prej je z veseljem delil nasvete, spodbujal vsakogar, ki je pokazal le kanček zanimanja. Odkar je že nekaj let med nami njegov priročnik Tekaški trener, … /…/

V družbi urnih

Nedolgo tega ga je poklicala skupina idrijskih učiteljic, ki so želele teči in z veseljem jim je priskočil na pomoč (o tem lahko preberete tudi v naši tokratni rubriki List iz dnevnika).

»Tečejo, da je kaj! Takšnih učiteljic bi si tudi sam želel,« pravi Urban.

Povezovanje v tekaške skupine pa je tudi sicer čedalje bolj priljubljeno, redno tečejo po vsej Sloveniji. Skupinska vadba je vsaj enkrat na teden, pomembno pa je to, da ne gre le za skupen tek, pač pa je ta obogaten s primernimi vajami pred tekom in po njem. Prijetna družba da vadbi prav poseben pečat in spodbudo za naprej. Urban rad zmeraj znova poudari, da ima družba, ki nas obkroža, zelo velik vpliv na to, kako se počutimo, kaj delamo in kakšne vrednote imamo. »Če izberemo družbo, v kateri so ljudje bolj razgibani in zadovoljni, bomo takšni tudi mi. Izberimo si tekaško družbo in z nasmehom na obrazu stecimo novim izzivom naproti,« je prepričljiv Urban … /…/

Najmlajši maratonec

»Tečem, da življenje ne teče mimo mene,« rad poreče Urban. Ni bojazni, da bi življenje teklo in steklo mimo njega! Veselje ga je videti, ko teče s svojo ženo Jasmino. Tudi na svoj poročni dan sta tekla, seveda skupaj s svati. Jasmina je tekla domala vso svojo nosečnost in se, kot pravzaprav zmeraj, izvrstno počutila. Pogosto tečejo skupaj z desetmesečnim sinkom Oskarjem, ki kar poka od zdravja. Seveda je najmlajši tekač še v vozičku, a tudi na maratonu je že sodeloval. Zagorel v lička, vedoželjen in nasmejan komaj čaka, da tečejo na zrak, v naravo, četudi so si v osrčju Ljubljane, v starem mestnem jedru, ustvarili zelo prijeten topel dom. Pa … saj le odprejo vrata in že so v naravi, sredi ptičjega koncerta na grajskem hribu, med drevesi, vevericami in travniki, polnih trobentic in spomladanskih vetrnic … »Moja hiša oddiha nima sten in ne strehe; nebo je njen strop in sonce je njena svetilka, rastlinje pa dom tisočerim pticam,« lahko preberemo besede izpod Urbanovega peresa.

LUČKA LEŠNIK