Doktrina šoka
Uvodnik
/.../ Seveda ne smemo tudi pozabiti, da so »hipni« in čez noč sprejeti varčevalni ukrepi in napadi na socialo v državah članicah EU obenem »ukaz«, ki ga je treba brezpogojno ubogati in izpolniti, sicer – kaj?
Zgodovina nas vseeno uči, da varčevalni ukrepi ničesar ne privarčujejo, temveč samo dodatno zadolžujejo, siromašijo »povpraševanje«, kot pravi dr. Jože Mencinger; in da je prava pot, o tem so mnogi nasprotniki zdajšnjih ukrepov prepričani, prav obratna: v vlaganju v razvoj in izobraževanje …
In kaj se dogaja pri nas, zlasti v javnem sektorju?
Ljudi je treba dodobra prestrašiti, šokirati, k temu dodajo svoj delež še mediji, in »terapija« je učinkovita, ljudje ničesar več ne razumejo, obtožujejo vse in vsakogar in ne vidijo več iz megle. Še več, počutijo se kot krivci, če so slučajno zaposleni kot učitelji, zdravniki, znanstveniki, uradniki, kulturniki, policisti, gasilci … in kar je še poklicev in delovnih mest v odvečnem in zajedalskem javnem sektorju. Gre vendar za javni dolg in računski primanjkljaj, ni pomembno, kdo in kdaj ga je povzročil, /…/
Kdo pa potrebuje toliko svobodomiselnih in izobraženih ljudi, ki naj bi jih celo učili motivirani in dobro plačani učitelji v na pol praznih razredih? Lepo vas prosim, neveden in butast narod je vendar bolj vodljiv, množičen pouk pa mnogo bolj učinkovit kot pa neko prilagajanje posamezniku ali celo nekim posebnim potrebam …
In le kaj vendar mislijo univerzitetni učitelji, da je osem ur v predavalnici dovolj za njihovo plačo? Koga pa briga njihovo raziskovalno delo! Razviti smo dovolj, zato bomo to do nadaljnjega malce ustavili. Avtonomija univerze – kaj je že to? Rektorji vendar lepo prosijo gospode iz vlade, če jih sprejmejo na pogovor in v avdienco.
/…/ Kdo pa potrebuje za rešitev javnega dolga nek ACS, CPI, PI … in kar je še podobnih konglomeratov, zavodov nakopičenega znanja in izkušenj, če pa zadostuje nekaj čez noč ustanovljenih agencij, ki se ukvarjajo z zunanjim (beri : birokratskim) preverjanjem kakovosti, povojnimi poboji, arhivi in z drugimi dejavnostmi, ki so bolj ključnega pomena za razvito evropsko državo in razsvetljenje slovenskega naroda kot pa neke izobraževalne razvojne institucije …
/…/ Socialna država z razvitim šolstvom, napredno univerzo, razvojnimi institucijami, elitno kulturo, svobodnimi umetniki, dostopnim zdravstvom in predšolsko vzgojo, vse dostopno vsem, je nedopustno razkošje, breme za obubožano gospodarstvo in »rešitev« za nove dolgove bank, nesposobnih gospodarstvenikov, močno vojsko in privilegirano politiko. Ti so, seveda, izvzeti iz varčevalnih ukrepov, čeprav so jih povzročili. /…/
IDA SREBOTNIK
