Drag nebodigatreba
Nacionalno preverjanje znanja
V zadnjih nekaj letih nam je že postalo jasno, da predstavljanje tujih pedagoških praks v sklopu strokovnih ekskurzij na sever in drugam po Evropi ter po svetu s ciljem »približati našo šolo najuspešnejšim« ne bo zboljšalo kakovosti znanja naših učencev. Dvignemo jo lahko le sami, seveda tudi s poznavanjem šolskih sistemov drugje, nikakor pa ne brez skupne lastne preudarnosti ter brez odločitev, podkrepljenih s konsenzom domače strokovne in politične javnosti ter praktikov. Kakovost znanja lahko dvignemo s pametnim načrtovanjem in predvsem s spremljanjem posledic vpeljanih sprememb v proces izobraževanja. /…/
Združila nas je skupna radovednost
/…/
Analiza dosežkov, ki jo je sprva opravljal učitelj predmeta v 6. ali 9. razredu, je postala stvar vertikale, zavedanja in s tem odgovornosti, da vsak prispeva h kakovosti znanja učencev (ne le učitelji v šestem ali devetem razredu). To je učitelje spontano povezalo v skupni radovednosti o dosežkih učencev ter iskanju rešitev in udejanjanju dogovorjenih postopkov za zboljšanje kakovosti znanja učencev na šoli. S tem se je povečala tudi kakovost strokovnih razprav v aktivih. /…/
Prav tako se je poglobilo razumevanje znanja na različnih taksonomskih stopnjah (o njih smo sicer pogosto načelno in teoretično razpravljali) in povsem smo se strinjali, da je takšno znanje potrebno. /…/
Zamisliti se moramo, še posebno država
Slovenska šola je samo slovenska, živi in deluje v slovenskem vrednostnem, socialnem, ekonomskem in kulturnem okolju. /…/
In v tem smislu bi morali biti zdaj, po šestih letih izvajanja NPZ-jev, radovedni in se ozreti ne po severnoevropskih, temveč po naših slovenskih šolah Gorenjske, Goriške, Osrednjeslovenske in Notranjsko-kraške regije. In še bolj kot šole same bi morala stabilnost, s katero šole teh regij dosegajo najvišja povprečja v znanju na NPZ-jih, zanimati državo. Tisto državo, ki ji je resnično mar za znanje svojih otrok in mladine.
Zakaj naj bi to zanimalo državo? Iz dozdajšnjih analiz NPZ-ja se vse bolj jasno lušči strokovna ugotovitev (podkrepljena z izsledki sistematičnega spremljanja kakovosti znanja), da so razlike v kakovosti znanja slovenskih učencev 6. in 9. razreda sicer majhne, vendar dokaj stabilne. /…/
Komaj se nekaj udomači, že si premislimo
Seveda je bilo NPZ vseh šest let deležno mnogih pripomb, med njimi so bile najpogostejše in najglasnejše naslednje:
- »ker dosežki ne vplivajo na nič«, se učenci ne potrudijo tako, kot bi se (morali) lahko,
- NPZ je finančni zalogaj, ki bi ga bilo pametno vložiti v kaj drugega (v kaj konkretno, mi nikoli nihče ni znal pojasniti),
- analize nimajo smisla, še posebej ne v 9. razredu, saj učenci odhajajo iz šole (nezadovoljneži so pozabili, da šola ostaja),
- zaradi izvedbe NPZ-ja z lastnimi učitelji dosežki učencev niso objektivni, kaj šele primerljivi med šolami (težnjo po primerjanju in razvrščanju šol je prepovedal celo Zakon o osnovni šoli).
/…/
Odstotki ne povedo o znanju nič
Zagotavljam vam, da otrok, ki je komaj shodil, še ni tekač na dolge proge. In če bomo to od njega pričakovali, ne bo hotel niti hoditi več. Kar pa se tiče NPZ-ja, si bo ponovno pridobilo sloves nebodigatreba, saj z njim spet nihče, razen učiteljev, ni mislil resno. Analize dosežkov devetošolcev lahko državna komisija ali kdor koli pač pospravi v predal, saj so postale odvečne in nepotrebne. In z njimi vred vpogled v trend znanja slovenskih osnovnošolcev ob koncu osnovnega šolanja.
/…/
Tako bi bilo veliko bolj preudarno, da najprej odpravimo šibkosti, ki so se pokazale doslej, in šele nato širimo preverjanje znanja tudi v druge razrede. /…/
Mag. FRANCKA MRAVLJE, ravnateljica
