Ne oropajmo jih priložnosti

Vseživljenjsko

/…/ Danes se v šolski praksi učitelji vse pogosteje srečujemo s spori z učenci zaradi mnogih neobvladljivih vedenjskih situacij, kar potrjujejo tudi raziskave. Konflikti ter njihovo reševanje so postali stalnica pedagoških konferenc ter drugih delovnih in strokovnih srečanj učiteljev.

Šolski sistem je izrazito usmerjen na kognitivno področje, ob tem pa se zanemarjajo drugi, prav tako pomembni vidiki posameznikovega razvoja. V šoli premalo pozornosti namenjamo pridobivanju socialnih razsežnosti. Za slovenske učitelje so stresne konfliktne situacije v šolskem vsakdanu najbolj obremenjujoč dejavnik. Pogoj za konstruktivno reševanje konfliktov je intenzivna in kakovostna komunikacija, ki ustvari dobre medosebne odnose, česar v šoli iz različnih razlogov primanjkuje.

Začeti pri sebi

Učitelji večinoma posnemamo vedenjske vzorce svojih predhodnikov in se pogosto poslužujemo formalnih vzgojnih ukrepov ob sporih, ker nismo dovolj strokovno usposobljeni za konstruktivno reševanje le-teh. /…/ Učenje socialnih spretnosti za konstruktivno reševanje konfliktov pomeni učenje konkretnega ravnanja v praksi že od otroštva. Gre torej za vseživljenjsko učenje. V primerjavi z mladimi (učenci) je odraslim (učiteljem) veliko težje spremeniti svoje vedenjske vzorce ob sporih, zato je zanje ta proces naporen in dolgotrajen. /…/ Spretnosti konstruktivnega in nenasilnega reševanja nesoglasij temeljijo na resničnem poslušanju, jasnem izražanju želja in potreb, ugotavljanju možnosti za reševanje natančno določenega nesoglasja. Otroci se lahko tega naučijo, če so bili deležni primernih spodbud in ne kritiziranja. Treba jih je navajati, da se sami preskušajo v veščinah reševanja sporov brez takojšnjega posredovanja odraslih.

Pozitivno in z zgledom

Otroke je pomembno naučiti, da se znajo neagresivno postaviti zase. /…/ Samonadzora se ni mogoče naučiti, dokler se ne pojavi priložnost za samo izvajanje nadzora. Če odrasli otrokom ne pokažemo oziroma jih ne vodimo preko pozitivnih načinov reševanja problemov, bodo sami zagotovo našli negativne poti. Zato je potreben trening naslednjih socialnih spretnosti: poslušati in slišati vrstnike, nadzorovati lasten stres in jezo, razvijati strpnost in razumeti razlike, pričakovati posledice svojega vedenja, prevzemati odgovornost za svoja dejanja, popravljati svoje napake, zmožnost empatije in sočutja do drugih, prepoznati zlorabe in nespoštljivost, iskati rešitve 'zmagam-zmagaš', postaviti se zase na neboleč način, prepoznati, kdaj je resnično čas, da otrok poišče 'varne' odrasle.