Niso nemočni in neodgovorni

Mladostniki z vedenjskimi težavami

Mladostniki z vedenjskimi težavami predstavljajo trd oreh, pri delu z njimi največkrat nismo uspešni. Pogosto slišimo, da je takih otrok, mladostnikov vedno več, a hkrati pozabljamo, da so otroci s tovrstnimi težavami vedno bili in nikdar jih ni bilo malo. Največja težava je v tem, da jih še zdaj v šoli pogosto niti ne opazimo kot take, ne poznamo njihovih težav in vzrokov zanje.

Ne zavedamo se, da je neprimerno vedenje večkrat le klic na pomoč. V množici mladostnikov v razredu jih vidimo le kot moteče, večkrat smo nanje jezni, ker nam onemogočajo dobro izpeljati pouk, marsikdaj jih na hitro odpravimo.

Z anketo sem dijake spraševala po njihovih mnenjih o vedenjskih težavah v razredu in ugotovila, da so tudi mladostniki do svojih motečih vrstnikov dokaj nestrpni in kritični do njihovega vedenja. Le nekateri razumejo njihovo neprimerno vedenje kot posledico stisk in težav.

Previsoki cilji

Učitelji ne poznamo bistvenih značilnosti teh težav in motenj, nismo strokovno usposobljeni za to. Zaradi neupoštevanja narave motenj in napačno razumljene učiteljeve odgovornosti so naši cilji ponavadi previsoki. Šola je le eden od dejavnikov, ki vplivajo na mladostnika, pomembni so še predvsem mladostnikova zgodovina, njegove družinske razmere, prijatelji in širše socialno okolje.

Ker svojih previsokih ciljev pogosto ne moremo doseči, smo nezadovoljni in nestrpni do mladostnikov. To povečuje težavno vedenje in vodi v začaran krog. Oblikovanje stvarnih ciljev je prvi korak k uspešnemu delu z mladostniki s tovrstnimi težavami. Ponavadi si določimo cilj, da se moteče vedenje preneha in mladostnik izpolni vsaj minimalne zahteve po učenju, a ta cilj je pogosto prezahteven. Vedenjska težavnost se stopnjuje že sama po sebi, čim starejši je otrok in čim bolj je neuspešen. Zato je pomemben in stvaren cilj že to, da ohranimo njegovo moteče vedenje na isti ravni.

Omogočimo jim ...

Pri delu s to populacijo bi morali v šoli učiteljem pomagati za to usposobljeni strokovnjaki (socialni in specialni pedagogi, psihologi, sociologi), potrebne so številne spremembe na različnih ravneh. Do takrat pa je naloga vsakega izmed nas, učiteljev, da se po svoji moči trudimo razumeti, poslušati vsakega otroka, mladostnika, še posebno tistega, ki ima težave. Imeti moramo voljo in spretnosti, da se naučimo razumeti otrokova in mladostnikova čustva, ki so podlaga njegovega vedenja. Premalo se zavedamo, da je otrokovo neprimerno vedenje posledica neugodnih okoliščin, za katere so predvsem, odgovorni tudi drugi, ne le otrok sam. Naš odnos do njih mora temeljiti na sprejemanju, upoštevanju, spoštovanju ter prilagajanju njihovi različnosti. Te populacije ne smemo dojemati kot nemočne in neodgovorne. Omogočiti jim moramo, da izrazijo svoje mnenje, da povedo, kako doživljajo sebe in okolico. Izrabimo vsako priložnost, da zboljšamo njihovo samopodobo in skušajmo gojiti pozitivna pričakovanja do njih ... Preberite v ŠR!