Od prosjačenja k uveljavljanju pravic
Praznovali smo 200-letnico rojstva Louisa Brailla (4. januarja), ki je z izumom Braillove pisave (brajice) omogočil, da so ljudje s hudo okvaro vida lahko pismeni. Toda brajica, torej pismenost ljudi s hudo okvaro vida, se je uveljavila predvsem v okoljih, v katerih so ljudje z okvaro vida živeli, to je v zavodih, posebnih institucijah in stanovskih združenjih. Drugje se o brajici ni vedelo veliko več kot to, da obstaja. S prehodom iz segregirane zavodske oblike izobraževanja ljudi z okvaro vida v integrirano obliko izobraževanja, to je v redne šole, postaja to vprašanje aktualno.
Večina še vedno meni, da so ljudje z okvaro vida nepismeni. Zakaj bi jim sicer pošiljali dokumente v črnobelem tisku in jih tako silili, da jim jih drugi (pomočniki, sorodniki ...) berejo. Na prvi pogled je videti, da je oseba brez vida nezmožna in nemočna zaradi okvare vida, v resnici pa jo s svojim vedenjem takšno dela okolje, ki jo sili v novodobno prosjačenje za pomoč, ki ji ne bi bila potrebna, če bi imela gradivo v obliki, ki ji je dostopna. V mislih imam državne in civilne družbene institucije, celo stanovske, kot so denimo invalidske organizacije. Vsak tujec, ki je v uradnem postopku pri nas, ima pravico do obravnave v svojem jeziku. Ljudi s težko okvaro vida žal ne. Obravnava se jih, kakor da bi bili tujci, ki jim ni treba zagotoviti enakopravne obravnave.
Pomembno formalno prelomnico predstavlja razsodba Ustavnega sodišča RS iz novembra lani, v kateri je sodišče ugotovilo, da je Zakon o pravdnem postopku neskladen z Ustavo, ker ne ureja pravice slepih in slabovidnih oseb do dostopa do vsega sodnega gradiva v postopku v zanje dostopni obliki. Državnemu zboru je naložilo, da to zakonsko uredi. Razsodba je nastala na podlagi tožbe Evgena Bavčarja, ki sicer živi in dela v Parizu, a mu sodišče ni dostavilo gradiva v zanj dostopni obliki. Tako bi skorajda zamudil sodno predpisane roke, ker dopisa ni mogel prebrati. Od sodišča je zahteval, da mu pošilja gradivo v brajici ali elektronski obliki. Sodišče ga je zavrnilo s pojasnilom, da ima odvetnika, ki je usposobljen za pravne zadeve in mu gradivo lahko tolmači. Tudi v parlamentu je žal večina poslancev z glasovanjem proti zavrnila deklaracijo o pravici do dostopa gradiva v obliki, ki omogoča samostojnost. Evgenu Bavčarju pa je s podporo varuha človekovih pravic s tožbo na ustavnem sodišču uspelo. Zdaj bo mogoče izbirati gradivo v brajevi obliki, elektronski ali zvočni. Če namreč ljudje z okvarami vida dobivajo gradivo v obliki, prirejeni za polno videče, so poleg siljenja v odvisnost implicitno obravnavani tudi kot nepismeni.
Tovrstne nesporazume ustvarja žal še vedno prevladujoča predstava o nezmožnosti ljudi z okvaro vida. Kako pride do tega? Če zaprem oči in pomislim, kaj bi lahko naredil, če bi se znašel v takem položaju, se ponuja zdravorazumski odgovor, da nič. Tovrstni sklepi so spodbujeni od medijev, dobrodelnih in invalidskih organizacij, večkrat tudi od strokovnjakov in to s kazanjem podob »nemočnih slepih«, z namenom spodbujati občutke usmiljenja. Tako se zdi samoumevno, da je vzrok za omejitve le v okvari vida, torej v »slepoti«. Raziskave pa kažejo, da osebo z okvaro vida dela manj zmožno predvsem odnos družbe do te okvare. ...
Da bi uveljavljali načela enakopravnosti in drugih občečloveških pravic, je treba izhajati iz tega, da so osebe z okvaro vida enakopravni državljani in morajo zato imeti enake pogoje kot vsi drugi. Da bi to dosegli, bi morali prosjačenje nadomestiti z aktivnim uveljavljanjem zakonskih in obče človeških pravic. Razumljivo, da se to ne more spremeniti čez noč, a treba je iskati ustrezne svojevrstne odgovore v korist šibkejšega. Izgovarjanje na spremljevalce, tehniko in druge načine, ki bi si jih morali sami poiskati, pomeni iz vidika enakopravnosti le to, da se take ljudi poriva v že preseženi položaj, v katerem je veljalo, da je vzrok in problem le v posamezniku z okvaro in ne predvsem v odnosu družbe do te okvare. Tak položaj lahko še naprej ustvarja le novodobne "berače". Namreč ...
