Začeti v sebi

Ko učitelj vstopi v razred, si želi, da bi mu učenci prisluhnili. Želi si ustvariti prijetno ozračje, v katerem bo vsak začutil občutek pripadnosti in s tem tudi motivacijo do spoznavanja novega. Vendar se to ne zgodi vedno. So ure, ko so učenci zelo naklonjeni učitelju, mu prisluhnejo, sodelujejo, ga s tem spodbujajo pri njegovem delu in podajanju znanja. Včasih pa se razred obnaša, kot da učitelja sploh ni, učenci ga ignorirajo in so povsem indiferentni do tistega, kar govori. Medtem ko je prva situacija zelo prijetna, je druga nadvse neprijetna. Kako to, da nekdo lahko ustvari čudovito ozračje, drugi pa tega ne zmore, kljub temu, da si zelo želi?

Obstajata vsaj dva razloga, pravzaprav dve pasti. Prva je ta, da je učitelj povsem ujet v svoje predstave in načine delovanja, v katerih ni prostora za drugega. Ni prostora za mnenja učencev, njihove konstruktivne pripombe, njihove potrebe. Oseba si ustvari neko podobo, za katero meni, da je edina pravilna. Takšno delovanje je za učenca zelo izzivalno in je pri marsikomu spodbuda za uporništvo. Predvsem pa otrok s takšnim načinom ne motivira. Vzroke, da se učitelj tako omeji, pozna najbolj on sam. Vendar niso takoj vidni. Do njih se je treba podati z raziskovanjem svoje psihološke narave, svojih prepričanj in predstav.

Druga past: Učitelj želi učencem ugajati in zadovoljiti vse njihove potrebe (zdrave in nezdrave), prepusti se njihovemu vodenju. Vstopi v »čoln razreda« in se poda v avanturo, ki običajno nima prijetnih posledic. Tak učitelj ima za to delovanje prav tako določene psihološke razloge. V obeh primerih gre za vzorce, ki jih je učitelj pridobival skozi življenje. Pri prvem gre za izrazite mehanizme obrambe, pri drugem za izrazito prepuščanje. To sta skrajnosti, ki ne vodita do dobrih rezultatov. Kaj je potrebno, da ostajamo v zlati sredini, tam, kjer slišimo sebe in druge in kljub temu ohranjamo prijetno in motivacijsko ozračje v razredu?

Da lahko vzpostavimo prijetno ozračje zunaj sebe, je treba to ustvariti v sebi. To ni zmeraj lahko, saj nas življenje nenehno postavlja pred nove težave in izzive. Vendar to ne sme biti izgovor, saj se enako dogaja učencem. Nemalo jih danes preživlja težke notranje boje, ki so za njihova leta veliki. Psihološko zahtevni učenci učitelja hočeš nočeš porinejo na nestabilen in negotov teren. Ta teren je treba spoznati. V tem primeru je osebna rast učiteljev neogibna. Iskreno potovanje učitelja po lastnih psiholoških pokrajinah, kjer bo srečal svoje strahove, bolečine, prepričanja, prav tako svojega upornika, je velik in pomemben korak v stanju notranjega zadovoljstva in vedrine. To stanje je nalezljivo. In učenci vam bodo to pokazali.

Sposobnost samoobvladovanja in samoopazovanja je pri delu z ljudmi ključna. Če se nam zgodi, da izgubimo nadzor nad seboj, nad svojimi čustvi in delovanjem, moramo takoj nekaj narediti, ne pa čakati, da to postane navada. S takšnim načinom pri učencih in drugih ljudeh izgubljamo zaupanje in spoštovanje. Brez tega je težko priti v stik z drugim. In če ni stika, ni napredka. Ko povprašamo otroke in mladostnike, kateri predmet jim je najbolj všeč, je to tisti, ki ga uči »faca« učitelj. Ta učitelj je pravičen, pošten, vesel, razumevajoč, obvlada snov, ... Želja po znanju je prav tako nalezljiva. Če bo učitelj vedno znova raziskoval in se učil, bo to najboljša motivacija za otroke.

Na koncu bi izpostavila še nekaj: počasnost. Ta kakovost v sodobnem času izgublja svojo moč. In ne samo to: postaja slabost. Kakšna škoda. Hitenje postaja moda. Izrek »ni časa« pa že skoraj obvezni del pogovora. Naša telesa so vse bolj napeta. Raziskave so pokazale, da je hitenje velik razlog za povišan krvni tlak in druge srčne težave. Torej se recept hitenja ne obnese. Ne za dolgo. In učenci so del hiteče družbe. Prav zato se mi zdijo trenutki počasnega ritma, ki jih lahko v razredu ali drugih skupinah ustvarimo, tudi za njih dragoceno darilo, spodbuda in morda upanje, da …