Kje so humanistične vede

Ob osnutku nacionalnega programa visokega šolstva

Še ni tako dolgo, morda tri, štiri leta, ko se je v slovenskem prostoru živahno razpravljalo o slovenski univerzi in znanstvenem razpravljanju v slovenščini. Ugotavljalo se je, naj se ne izrablja pojma slovenska univerza, če ta pojem ne izkazuje svoje definicijske lastnosti, to je institucionalizacije znanosti, kot jo posreduje slovenski jezik. Vzpostavljena in v javnosti podprta – tudi na omizju ob dnevu univerze – je bila ločnica med slovensko univerzo in univerzo na Slovenskem oz. eno izmed filial globalne univerze.

Presenetljiv molk inštitucij civilne družbe ob koncu razprave o sprejemanju tako pomembne listine, kot je Nacionalni program visokega šolstva, sporoča vsaj dvoje: da je bila slovenska univerza samo epizoda v nacionalnem izzvenevanju 20. stoletja, samo neka ovinkasta pot do katarzičnih panevropskih, še bolje globalnih vsebin, in pa, kar je hujše, da je jezik in z njim predvsem humanistika prešibka podlaga za nacionalno identifikacijo. Z drugimi besedami – o slovenski humanistiki v nacionalnem programu visokega šolstva ni vredno razmišljati. Če je namreč internacionalizacija slovenskega visokega šolstva, ki med drugim v zvezi z jezikom predvideva »spremembo Zakona o visokem šolstvu leta 2011«, njegovo uveljavitev pa od 2012, »ključna za njegov razvoj, saj je zagotovilo njegove kakovosti«, gre za dve naslednji, med seboj povezani dejstvi: temeljno nerazumevanje pojma internacionalizacija, in njegova posledica – neustrezna vrednostna hierarhizacija določenega segmenta znanosti, ki pa se prav tako institucionalizira v univerzitetnih vsebinah. Ob razumevanju internacionalizacije, ki izhaja iz omenjenega dokumenta, namreč humanistika in vsaj del družboslovja tudi na formalni ravni izgubljata smisel, slovenska univerza pa se spreminja v bolj ali manj sposobnega aplikatorja ponudbe »evropskih standardov znanja« kot najvišje stopnje univerzitetnega dometa.

Kje sta soustvarjalnost in procesnost

Tako internacionalizacijo znanja kot njen cilj, se pravi dosego evropskih standardov, bi bilo namreč treba razumeti v kontekstu dveh tvornih prvin – soustvarjalnosti in procesnosti. Predstavljeni osnutek ne izkazuje ne enega ne drugega. Procesnost je izrecno kršena s posameznimi letnicami, s katerimi se lahko smiselno zamejujejo le posamezni, tematsko določeni koraki procesa, ki se ne more in ne sme končati. Zato bi lahko tudi leto 2020, ko naj bi bila internacionalizacija znanosti na Slovenskem dosežena, zbujalo presenečenje, če ne bi izhajalo iz t. i. aplicirane znanosti, ki za svoje udejanjenje potrebuje le določene reorganizacijske korake slovenske univerze, torej vzpostavitev ustreznih operativnih okoliščin. S tem seveda postaja tudi pojem internacionalizacije enosmeren./…/

Le sedem vrstic …

Kje so torej humanistične vede v osnutku nacionalnega programa visokega šolstva, kje je npr. filozofija, ki je skupaj z nacionalnim jezikom v središču humanistike? Sta misel in izraz – jezik torej – res lahko osmišljana samo internacionalno? Je res vsa slovenska zgodovina, duhovna in materialna kultura, posebnost naše humanistične in družbene znanosti, ki se je intenzivno in sistematično razvijala zlasti od ustanovitve slovenske univerze in akademije; je res vse, kar daje življenjsko pravico jeziku in nam kot njegovim nosilcem nekaj, česar nikakor ne moremo aktualizirati, nikakor ne moremo zajeti v interesni okvir modernega sodobnega človeka in ponuditi kot svoj prispevek tudi t. i. internacionalizaciji, na kateri temelji osnutek obravnavanega programa? Je res mogoče oblikovati Nacionalno strategijo za internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva brez humanističnih ved, ki jim je sedaj v skoraj 60-stranskem osnutku listine odmerjenih znotraj »področij nacionalnega pomena«, npr. tudi »umetniških«, sedem vrstic? Je za slovensko znanost, v kateri ima humanistika pomembno mesto, res spodbudno, da se bo predvsem zaradi tujih strokovnjakov posodobil plačni sistem (višje plačilo) zaposlenih v visokem šolstvu, da se jim bodo omogočili tudi drugi »podporni mehanizmi« in konec koncev odpravil slovenski znanstveni jezik? Je res danes slovenščina preveč moteča, ker je bila pač ves čas svoje zgodovine narodotvorna in državotvorna, ker je kot taka tudi v temelju slovenske univerze? Moti, ker je vsaj povprečno razgledan človek ne more primerjati z luksemburščino? Morda pa je prav status luksemburščine ciljni status tudi slovenščine, za zdaj vsaj na univerzi, kot je mogoče pred nedavnim prebrati v enem izmed intervjujev Sobotne priloge Dela; bomo pač poleg Zakona o univerzi spremenili še Ustavo. – Pa se res malo ali nič ne cenimo.

Konstruktivno načrtovanje nacionalnega razvoja znanosti, tudi tistega njenega dela, ki se vgrajuje v univerzitetne študijske programe, bi moralo temeljiti na celovitosti pojma znanost, torej tudi na tistem njenem segmentu, ki izhaja iz jezikovno individualizirane vrednosti, torej iz humanistike kot njene podstave.