Komentar

Ko je merilo uspešnosti mesto objave, ne pa kakovost besedila

… Članek, objavljen v reviji, ki ima malo bralcev in ni uvrščena v katero od mednarodnih citatnih baz ter nima dejavnika vpliva (t. i. impact factorja), je po uveljavljeni metodologiji vreden precej manj kot celo vsebinsko skromnejši članek, objavljen v reviji z dejavnikom vpliva. Ta merila so formalizirana, kar pomeni, da je tako izmerjena »uspešnost« eden od pomembnih meril za volitve v habilitacijske nazive, ki so pogoj za ohranjanje zaposlitve na univerzi, za financiranje znanstvenih raziskav iz javnih sredstev in pridobivanje mentorstev za mlade raziskovalce. Drugače rečeno, za presojo uspešnosti objavljenega znanstveno-raziskovalnega dela je bolj pomembno, kje je to objavljeno, kot pa njegova kakovost, prepričljivost argumentov in konsistentnost vsebine. /…/ Sistem »vzemi vse ali pusti vse« je privedel do razmer, v katerih lahko nekaj deset uglednih revij za seboj vleče številne revije, ki jih knjižnica sicer morda sploh ne bi kupila. Takšne velike založbe so v primerjavi z manjšimi seveda tudi bistveno lažje poskrbele, da so bile njihove revije uvrščene v ustrezne podatkovne baze. Izhajanje revije pri takšni založbi je v tem pogledu postalo eden pomembnih dejavnikov njene uspešnosti.

Absurd je celo večji, saj državna agencija za raziskovalno dejavnost s sistemom vrednotenja znanstvenega dela bolj kot njegovi kakovosti sledi tržnim zakonitostim, ki jih narekuje založniški trg. Avtorice in avtorji smo kot glavni tvorci vsebin, objavljenih v znanstvenih revijah, postavljeni v nenavaden položaj: kandidiramo na razpisih za raziskave, ki se v pomembnem obsegu financirajo z javnimi sredstvi, rezultate svojega dela pa nato brezplačno objavljamo v revijah, ki jih znanstvene založbe praviloma prodajajo za drag denar. Tako je postalo institucionalizirano vrednotenje znanstvenega dela (ARRS), če nekoliko poenostavimo, marketinško orodje za zaslužke profitnih znanstvenih založb.

Na to posredno kažejo tudi razlike med cenami znanstvenih revij, ki jih izdajajo profitne založbe, in cenami znanstvenih revij, ki jih izdajajo neprofitne univerzitetne založbe, saj se je razkorak med njimi od leta 1985 do leta 2000 podvojil. Še bolj zanimivo je dolgoročno gibanje cen znanstvenih revij ob koncu minulega stoletja: leta 1997 so bile znanstvene revije tridesetkrat dražje kot leta 1970, kar je povečanje, ki ga zagotovo ni mogoče upravičiti le z inflacijskimi gibanji. To se je seveda zelo poznalo tudi v finančni rasti in ekonomski moči znanstvenih založb. Med petimi največjimi knjižnimi založbami na svetu v letu 2009 so bile štiri take, katerih glavni tržni izdelek so znanstvene revije.

Prizadevati si moramo za dvoje … Več Mojca Kovač Šebart v ŠR!