Merjenje kakovosti

Za boljšo popotnico

Če merimo kakovost pouka v naših šolah po številu odličnih ocen, številu maturantov, diplomantov, doktorandov, smo lahko ponosni. A kakovost šole ni v številu odličnih spričeval, ampak v odličnosti in globini vsebine. Kakovosti ni mogoče meriti, lahko jo le ocenimo. Toda oblikovanje ocene zahteva odgovornega in pristojnega ocenjevalca. Dejansko ni težko, kajti tako učitelji kot otroci in starši dobro vedo, kdo je dober učitelj ali učenec in kdo slab ter kaj je dobro znanje in kaj slabo.

V novih tehnološko-medijskih razmerah je učiteljevo delo vse težje. Zahteva veliko inovativnosti, poleg strokovnega in pedagoškega znanja tudi močno in zrelo osebnost. Le tak učitelj lahko v šoli ustvari intelektualno in čustveno izjemne dogodke, ki se dotaknejo učenca. Zato potrebujemo intelektualno zmožne, osebnostno zrele in pedagoškemu delu predane učitelje; in merila pri izobraževanju učiteljev morajo biti večstranska in dovolj visoka. Ne potrebujemo velike množice medlih učiteljev, temveč zmerno število odličnih.

Odličnih učiteljev imamo v naših šolah precej. Poleg njih imamo tudi ravnodušno ležerne, ki si iz meseca v mesec služijo plačo. In končno tudi učitelje, ki iz tega ali onega razloga v šoli delajo veliko škodo. Ključno vprašanje je, ali znamo prepoznati ene, druge in tretje? Ali znamo prve nagraditi, druge spodbuditi in tretje odstraniti? Bojimo se, da je odgovor negativen.

Kaj lahko storimo, da bi bil pouk v naših šolah bolj kakovosten?

Ta se je izrodila v kaotični sistem nezaupanja, izigravanja, lenobe in nesmiselne (pre)obremenjenosti. Mladi potrebujejo izzive in ne udobja. Mladi potrebujejo preprost in pregleden sistem zadolžitev. Jasna pravila obnašanja. Potrebujejo (simbolično) brezpogojno ljubezen matere in tudi pogojno ljubezen očeta.

Mladi potrebujejo motivacijo, torej odgovorne odrasle, ki jih znajo, zmorejo in smejo pognati v tek. Potrebujemo učitelje, ki zmorejo globoko misliti, da bodo lahko obvladali gnetljivi duh mladih. Potrebujemo učitelje, ki bodo znali v mladih razvijati kritičnost, ki jih edina lahko obvaruje pred modernim suženjstvom potrošništva.

Mlade je treba učiti konstruktivno in odgovorno reševati (lahko razumljive, a težko rešljive) probleme. Nasprotno pa 'permisivna vzgoja' živi v iluziji, da problemov ni. Problemi in konflikti so sestavni del življenja, spretnost in modrost pri njihovem reševanju pa sta vira navdiha in temelj človeškega dostojanstva.

Šola naj mlade povede od odgovorov na naravne otroške zakaje do odraslih zakajev, ki odgovarjajo na probleme človeškega bivanja. Čeprav je mogoče razumeti vzgib staršev in vzgojiteljev, da bi otroke zaščitili pred problemi, je zaščitniška vzgoja nezrela, neodgovorna in škodljiva. Človek se lahko produktivno uči in navaja na novo le v mladosti. Petindvajsetletnik, ki mu mati rešuje življenjske in študijske probleme, je izgubljen in nima več skoraj nikakršnih možnosti za dostojno življenja. Niti on niti njegovi bližnji.

Akademiki in tudi drugi ljudje, ki z veseljem pristopamo k svojemu delu, se najbrž dobro zavedamo, kako vznemirljivo je lahko delo, tako v znanosti, umetnosti kot tudi drugje, kako se odpirajo svetovi, kako se rojeva in ugaša upanje in kako čudovito se včasih sestavijo dogodki in spoznanja. Kako je lahko torej produktivno delo veliko zabavnejše od vsake tako imenovane zabave. Tovrstnega duha odprtosti in radovednosti je v naših šolah premalo. Tudi zaradi permisivne vzgoje.

Zagotoviti primerno selektivnost šolskega sistema

Velik del osnovnošolcev se z odličnim uspehom vpiše na srednje šole in tudi tam je prehodnost skoraj popolna. Ovir za vpis na univerzitetne študijske programe je malo, razpisanih mest nesorazmerno veliko. Financiranje univerze po številu študentov izključuje tudi zadnje filtre v sistemu. Večina generacije gre torej dovolj gladko skozi različne faze sistema in se znajde na ogromnem in nepreglednem zaposlitvenem trgu. Na njem potem divja kruta borba, v kateri sposobnost in znanje pogosto nista ključna. V selektivnem šolskem sistemu bi diploma pomenila solidno službo in bi že s tem motivirala za bolj kakovosten študij.

Pouk osvoboditi forme

Formalizem le navidezno dobro opredeli pomene, o katerih govorimo. Formalizem marsikje postaja slepilo pomena in odsotnost odgovornosti. Namesto miselnega napora iskanja pomena se neodgovorno zatečemo k formalnemu. Namesto odgovornih vprašanj – Kaj to sploh pomeni? Ali otrok to razume? Zakaj me ne razume? Kako bi lahko razumel še drugače? – imamo poudarjene pomene v posebno poudarjenih okvirčkih!

Kot sva že zapisala, kakovosti pouka ni mogoče formalno meriti. Da bi jo lahko formalno merili, smo marsikje pouk sistemsko zapletli, vsebinsko pa trivializirali.

Iluzija, da bomo s formo preprečili napake, je ena največjih zablod moderne dobe. Človekovo dostojanstvo temelji na svobodi in odgovornosti. Na pravici in dolžnosti, da se odloča. V naivnem pohodu formalizma, ki naj bi preprečil človeške napake, smo napake pomnožili, odgovornost zmanjšali in človeku vzeli dostojanstvo.

Učitelju dati vsebinsko in organizacijsko svobodo