Visokošolska tržnica

Pisana jesenska košara

Ali tudi vi v tem času radi zavijete na najbližjo tržnico? Zaradi nakupov in tudi zato, da se pasete ob razkošju barv in tudi vonjav, čeprav v tem, seveda, pri nas ne more biti niti sledu tega, o čemer je Zola pisal v svoji mojstrovini Trebuh Pariza. Poznam veliko ljudi, ki jim je v vsakem mestu, ki ga obiščejo, če le imajo na voljo malo več časa, obisk tržnice eden najljubših, ki tudi zelo veliko pove o ljudeh neke dežele, njihovi prehrani, življenjskih navadah ... Na tržnici si je vedno treba vzeti čas, pokramljati z branjevkami, kaj poskusiti. V domačem mestu se s tržnice vedno vrnem s polno košaro, ki jo doma praznim z veliko večjim užitkom kot vrečke iz bližnjega supermarketa. Se pa, priznam, včasih zgodi, da na tržnici izberem tudi kaj, kar se doma izkaže za manjvredno blago. Tako kot tudi sicer v življenju.

Takšno pisano košaro si pred seboj zamišljam tudi zdaj, ko vam želim natresti nekaj novic iz pravkar začetega študijskega leta. Naj začnem s slovesnostjo, ki sem jo na letošnji prvi študijski dan doživela v Ljubljani, na Prešernovem trgu. Tam so bile stojnice, s katerimi so se predstavljale fakultete in akademije ter še nekatere druge univerzitetne ustanove, pridružil pa se jim je še nabor gledališč, ki so študentom ponujala nakup abonmajev po znižani ceni in so nekaj študentskih srečnežev obdarila še z brezplačnimi vstopnicami. To so letos pripravili prvič in, upam, ne zadnjič, saj bi bilo res žalostno, če študenti med študijem v prestolnici ne bi videli od znotraj nobenega od hramov kulture. Med ogledom stojnic sem se čudila, kako malo domiselnosti so pokazale šole v svojih predstavitvah, še najizvirnejši so bili brezplačni krofi, rumene piščalke in rdeče majice. Bolj presenetljivi so bili obiskovalci teh stojnic, saj je bilo med njimi precej babic in dedkov prihodnjih študentov. Name pa je naredila največji vtis presrečna mama, ki mi je zaupala, da bo njen sin kmalu diplomiral – manj srečen del zgodbe je to, da bi fant verjetno že diplomiral, če bi imel komu oddati diplomo, tako pa že več mesecev vdano čaka, da bo mentor zanj našel čas – to je menda postala že običajna praksa na naših fakultetah.

Toda včasih se zgodi tudi drugače in postanejo žrtve učitelji. Le da ne po krivdi študentov, temveč svojih nekdanjih kolegov. Sicer ne vem, kako se preživlja več kot 35 pedagogov s področja humanistike, ki so s tem študijskim letom ostali brez zaposlitve na fakulteti za humanistične študije (FHŠ) na Univerzi na Primorskem. Razlaga vodstva univerze, da problem ni tako velik, ker je bila večini to le delna in začasna zaposlitev, ne zdrži, ker je bila mnogim edina zaposlitev, ki so jo imeli. Na fakulteti že nekaj mesecev vztrajno zatrjujejo, da je pri njih šlo le za kadrovsko racionalizacijo …. Več si preberite v ŠR