Kraljestvo srebrne mesečine

Kateri učitelj bi danes poučeval v vasici blizu srbsko-bolgarske meje, do katere moraš najprej z zmahanim avtobusom sopihati po divji cesti, nevarno vklesani v skalo nekoč še trebušastega hriba, in s katere se lahko vsak hip zvrneš v globoko drvečo reko v srhljivi soteski? Ko pa se le posreči kos potovanja, izstopiš blizu čudovitega samostana iz 13. stoletja, ki je varno spravljen ob vznožje gore in do katerega lahko prideš le, če menihi spustijo dvižni most. A le za hip postaneš in se razveseliš, da je bog le prisoten tudi v tem divjem kraju. A pot se je šele dobro začela. Zapustiš oazo le navidezne obljudenosti in nato je najbolje z bisago in nikakor ne z ogromnim kovčkom preplezati čez sosednji hrib, da se lahko končno spustiš v dolino, kjer je treba še premagati reko brez mostov. Šepetanje mogočnih topolov se ti hipoma priljubi, saj so ponavadi edina družba ob poti. Šele ko končno uzreš prve hiše, si lahko oddahneš. Življenje privre iz vseh skritih kotov.

Tako je bilo še pred tremi desetletji. Takrat je v osrčju vasi ponosno stala šola, prepolna zvedavih otrok. Več kot štiristo jih je bilo. Poleg šole je bila zadruga, v kateri si lahko nakupil le tisto, česar nisi mogel pridelati doma. Tega ni bilo veliko, prodajali so res le nujne stvari. Založena je bila z oljem, sladkorjem ..., otroci pa so imeli še posebno radi sezamove ploščice in žvečke v obliki cigarete. Ob začetku šolskega leta so starši lahko kupili tudi šolske potrebščine. Vse to so trgovci pripeljali z avtobusom do samostana, nato pa so vaščani različno blago prevzeli, ga naložili na trmaste osle, ki so jih morali med potjo pošteno prepričevati, da so vsaj znosno hitro kopitali po poti. Vsekakor je šlo hitreje z voli.

Skozi vasico vijuga reka, ki ob hujših neurjih rada poplavlja. Nekoč se je že pripetilo, da je bila huda povodenj, a so vaščani ob bregovih na gosto nasadili topole. Ti so se tako okrepili in razrasli, da se ti ob srebrni mesečini zazdijo kot mogočna vojska, ki se šelestavo spoprijema z vremenskimi ujmami. Kljub temu da je bila ta vasica tako daleč od že takrat drugačnega in modernega sveta, je pouk potekal po ustaljenem redu. Šolo so tam zelo spoštovali, saj je pomenila prepustnico v manj naporno življenje. V svet gospodov. Iz tega sveta so bili tudi učitelji. Vaščani so učiteljem – prišlekom uredili prostore, v katerih so bivali med službovanjem. Seveda jih je ob uri čakalo tudi dišeče in krepko kosilo, ki je – za razliko od zdajšnjih dragih, a neprepričljivih »najbolj bio« dobrot – bilo pripravljeno iz res naravno pridelane zelenjave, sira, mesa ...

Otroci so učiteljem, kljub temu da so bili ti zelo strogi in so skušali v kali zatreti vsako odstopanje od jasno postavljenih pravil, vseeno velikokrat ušpičili tudi kakšno neumnost. Nekateri učenci, ki so bili že v višjih razredih takratne osemletke, so imeli poleg šole tudi zanimive konjičke, kot je, denimo, opazovanje in zalezovanje redkih ptic. A te so, seveda, gnezdile globoko v gozdu bližjih hribov, do katerih si se moral kar dolgo vzpenjati. Nemalokrat se je pripetilo, da so še pred zoro krenili raziskovat in, seveda, zamudili prvo jutranjo uro pouka, saj je bilo treba pred poukom »nujno« preveriti, ali izbrana ptica še gnezdi tam, kjer so jo po vnetem iskanju zalotili. K pouku so prinašali tudi kače, ki jih je tam ob toplejših dnevih kar mrgolelo. Fantje so celo iz kačjih kož izdelovali zapestnice za svoje simpatije ...

Danes ta vasica, nekoč prepolna ljudi, učiteljev in otrok, žalostno sameva. Le še ena stara gospa živi tam. Številne zanimive zgodbe so neusmiljeno pogoltnile prazne hiše. A nekatere med njimi še kljubujejo minevanju ... To je le iztrgan drobec iz življenja, ki je preprosto minilo. Drobec, ki se ga bo morda spominjalo vedno manj ljudi. Sploh v zdajšnjem času, ko si šole in pouka ne moremo več predstavljati brez elektrike, računalnika, grmade učil in, seveda, hitrih sprememb.