Ukinitev izrednega študija?

Vemo, da je izredni študij na slovenskih univerzah posebnost, ki predstavlja že dolga leta problem. Vendar so odgovori na vprašanji, zakaj je izredni študij problem in kako ga rešiti, različni. V grobem je mogoče odgovore na prvo vprašanje strniti v dva prevladujoča odgovora, ki se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Za ene je izredni študij problem zato, ker je očitna anomalija, nastala kot posledica tega, da se na izredni študij, ki je namenjen in prilagojen študentom ob delu, že leta pretežno vpisujejo tisti, ki se jim po končani srednji šoli zaradi premalo točk ni uspelo vpisati na želeni redni študij. Za druge pa je izredni študij problem predvsem zato, ker je po njihovem mnenju nepravično, da morajo izredni študentje plačevati šolnino, redni pa ne. Tudi med odgovori na drugo vprašanje, to je na vprašanje, kako rešiti problem izrednega študija, izstopata dva. Prvi je vpeljava šolnine za vse študente, redne in izredne, drugi pa postopna ukinitev izrednega študija. Z obema je kar nekaj težav. Uvedba šolnine za vse študente bi sicer odpravila domnevno nepravično razlikovanje med rednimi in izrednimi študenti glede plačevanja študija, vendar ne bi odpravila anomalije - množičnega vpisa na izredni študij (tistih, ki se jim ni uspelo vpisati na redni študij). Poleg tega je vprašanje, ali je res krivično, da izredni študentje morajo plačevati šolnino, redni pa ne; na podlagi meritokratskih načel, ki jih vpisna politika predpostavlja, je namreč mogoče upravičiti razliko v statusu rednih in izrednih študentov, če vpisni postopek v skladu z načeli pravičnosti nagrajuje rezultate dotedanjega šolanja, in če so ti rezultati posledica dijakovih sposobnosti in vloženega truda. Gotovo pa je krivično, če izredni študentje s plačano šolnino sofinancirajo tudi redni študij in prispevajo k boljšemu materialnemu položaju profesorjev, saj bi na javnih univerzah morala oboje zagotavljati država.

Po drugi strani so težave tudi z nemara spet aktualno idejo, da se problem izrednega študija reši tako, da se ta postopno odpravi. Na prvi pogled se zdi ideja dobra, saj bi z odpravo izrednega študija odpravili tudi prej omenjeno anomalijo in nepravičnost. Toda s tem bi odpravili tudi obliko študija, ki je prilagojena redno zaposlenim. To pa ne bi bilo dobro. Poleg tega bi anomalijo lahko preprosto odpravili že s tem, da bi se na izredni študij lahko vpisali samo redno zaposleni, domnevno nepravičnost pa tako, da bi odpravili šolnino za izredne študente ali pa jo predpisali tudi za redne. Zato se zdi, da za odpravo omenjene anomalije in nepravičnosti ni treba postopno ukinjati izrednega študija. Za upravičenje njegove ukinitve je potreben prepričljivejši argument. Eden takih naj bi bil, da izredni študij ni enako kakovosten kot redni (manj ur predavanj itd.) in zato bodisi bolj zahteven do študentov (če je res, namreč da so standardi znanja in zahtevnost izpitov enaki za redne in izredne študente, kot se javno trdi), bodisi manj zahteven (če je res, kar vam zasebno pove marsikateri profesor, ki izvaja obe vrsti študija). Toda trdnih, na objektivnih podatkih temelječih dokazov o tem, kdo govori resnico, ni. Možno je tudi, da oboji, če obstajajo v tem pogledu pomembne razlike med fakultetami (oddelki, profesorji). Če pa bi se, denimo, s kako verodostojno raziskavo, ki bi na nacionalni ravni preverjala znanje študentov, izkazalo, da med izrednimi in rednimi študenti ni pomembnih razlik v izkazanem znanju in kompetencah, bi se bilo treba vprašati, ali ni resnični problem redni študij in ne izredni. Samo če bi se pokazale pomembne razlike v prid rednim študentom, bi to lahko bil možen razlog za upravičen razmislek o ukinitvi izrednega študija. A tudi v tem primeru bi bilo za nekatere fakultete pogubno odpraviti izredni študij in z njim povezane šolnine, če država ne bi istočasno zagotovila več denarja za redni študij. To je tudi razlog, da so te fakultete zadržane do ukinitve izrednega študija. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali namerava država, če se odloči ukiniti izredni študij, zagotoviti dodatna sredstva le za ohranitev enake kakovosti rednega študija na teh fakultetah (ki jo zdaj zagotavljajo tudi z denarjem od šolnin) ali tudi za povečanje vpisa na rednem študiju za toliko vpisnih mest, kolikor je izrednih študentov. V prvem primeru bo finančni zalogaj precej manjši, a bodo vrata univerz ostala zaprta za veliko srednješolcev, za katere so fakultete doslej presodile (upam, da pričakovani denar od šolnin pri tem ni imel pomembne vloge), da imajo dovolj predznanja in sposobnosti za uspešen izredni študij. V drugem primeru bo treba (ob predpostavki, da predznanje in sposobnosti več vpisanih srednješolcev ne bosta vodila v znižanje zahtevnosti študija) zagotoviti veliko več sredstev, ki bodo nujna za zagotavljanje prostorskih in kadrovskih pogojev, da bo tak študij lahko tudi kakovosten. Če bi se namreč zaradi povečanega vpisa na redni študij znižala kakovost, bi imeli od odprave izrednega študija več škode kot koristi. A četudi bi bile zagotovljene razmere za kakovosten študij in bi bilo zadostno število vpisnih mest, to ne bi reševalo problema študija redno zaposlenih, ki ne morejo študirati kot redni študentje. Ker je možnost, da bi lahko študirali iz dela, za večino zaposlenih utopija, študij na daljavo pa je slabo razvit, bi ukinitev izrednega študija skoraj zagotovo zmanjšala enakost možnosti za izobraževanje.

Sploh pa se zdi, da je problem izrednega študija treba obravnavati v širšem kontekstu ...