S štedilnika se mora kaditi

Naš pogovor z dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič

Komaj se je potovalni žar polegel, že so v svežem urejenem domu odjeknile dobro znane besede – Čaka nas nov izziv, vendar kam pa zdaj? Dekletce je s tesnobo in pritajenimi strahovi vprašujoče pogledovalo očeta. V njeni otroški duši je zahrumelo. Kako se bo znašla v tuji deželi, ko se še na to, v kateri so se komaj dobro namestili, ni povsem navadila? Ali bo našla prijateljice, jih bo sploh razumela in ali bo nova šola prijazna? A očetov pogled, čeprav neomajen, jo je vedno znova potolažil. Čakala je še na Ne skrbi, zmogla boš! In spet jo je zaupanje v očetove besede, ki so jo navdajale z neverjetno močjo, dvignilo nad strahove in tesnobo. Zelo prav je imel! Ne le to, da se je odlično znašla povsod, kamor so prišli, da je res zmogla in si z dragocenimi izkušnjami neizbrisno napolnila dušo, postala je celo srčna znanstvenica, odlična predavateljica, strokovnjakinja za psihologijo družine in družinska terapevtka …

Da. Prav ta nenehna potovanja so dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič zelo oznamovala, prav tako spoznavanje različnih kultur, jezikov in drugačnih ljudi. »Zame je to bilo bogastvo, darilo. To ne pomeni, da ni bilo težko. A temeljno sporočilo mojega očeta je bilo, da bom zmogla!«

Ko ti stojijo ob strani starši in učitelji, zmoreš

Oznamovale so jo tudi dobre izkušnje z učitelji in drugimi strokovnimi delavci, ki so se vsi, in to v vseh državah, v katerih je obiskovala šole, zelo trudili, da bi ji ustvarili prijazno učno okolje. »Nihče od učiteljev ni iskal mojega neznanja in nikdar niso mojim staršev prepovedali, da bi se z menoj pogovarjali v slovenščini,« se spominja profesorica. Zato je upravičeno začudena, kako to, da imajo naše svetovalne službe toliko težav z otroki priseljencev. Njene izkušnje so namreč povsem drugačne. Saj denimo sploh ni obvladala jezika države, v kateri je začela obiskovati šolo, a ji je vseeno v doglednem času uspelo s pomočjo učiteljev usvojiti tamkajšnji jezik. Povsod so ji omogočili, da se izrazi. Zato nikakor ne more razumeti, zakaj so pri nas otroci priseljencev negativno oznamovani. »Kot Jugoslovanka v Švici ali Argentini sem bila prav tako eksotična kot zdajšnji otroci iz Kosova pri nas,« pristavlja sogovornica. Spominja se, da je bilo v petem razredu züriške osnovne šole kar 42 otrok v razredu, in to v dobri diplomatski četrti. »Sploh se ne zavedamo razkošja, ki ga imamo za delo pri nas. A žal tega ne izrabimo, da bi delali, kot bi morali,« ugotavlja dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Ko so ji pred časom nekateri učitelji potarnali, da otrokom priseljencev ne morejo pomagati, ker njihovi starši ne sodelujejo, jim je odvrnila: »Če njihovi starši ne sodelujejo, potem morate vi postoriti trojno delo. Torej tudi tisto, česar starši ne zmorejo.«

Ne zna, a se bo naučila

In kako to, da so se tolikokrat selili? Njen oče je bil namreč diplomat že od davnega leta 1946. Tako so se najprej odpravili na Madžarsko, kjer je tudi začela obiskovati šolo v madžarskem in ruskem jeziku. Nato so zaradi takratnega političnega dogajanja (Informbiro) pribežali v domovino – Prekmurje, in sicer v njeno rojstno Mursko Soboto. Tam je tudi nadaljevala šolanje v slovenskem jeziku. A ne za dolgo. Kmalu so se namreč odpravili v Argentino, kjer sta njena učna jezika postala španščina in angleščina. Kaj kmalu so spet prišli v Prekmurje, kjer se je kot petošolka (takrat je to bila prva gimnazija) ponovno učila v svojem maternem jeziku. Tudi to je trajalo le kratek čas. S starši in s sestrama so se preselili v Švico, kjer se je šolala v nemščini in francoščini. O, ni bilo lahko. Ko so njenega očeta v šoli vprašali, ali dete zna nemško, jim je odločno odgovoril: »Ne, ne zna, a se bo naučila.« In tako je tudi bilo. A ne le z nemščino. Izvrstno in tekoče se je naučila govoriti še madžarščino, ruščino, španščino, angleščino, takratno srbohrvaščino in francoščino.

V Švici se je po končani osnovni šoli vpisala na gimnazijo, a so se med njenimi gimnazijskimi leti preselili v Beograd, nato nazaj v Mursko Soboto, kjer je tudi maturirala. Njen oče si je vedno želel, da se vrnejo v domovino, da bodo hčerke vedele, od kod so njihove korenine. »V tujini smo vedno govorili knjižno slovenščino, doma pa prekmursko. S sestrami so naju vzgajali v izrazito delovnem duhu in v skromnosti. Denimo, oče mi ni dovolil, da bi si kupila pisan dežnik, ki sem si ga zelo želela. Menil je, da bi s tem izstopala. Ni hotel, da bi po čemer koli izstopale, razen po tem, da smo bile najboljše v šoli. Čeprav je to bilo tudi v meni. Navsezadnje sem za odličen uspeh v šoli imela vso starševsko podporo …«

Še veliko več pa v ŠR!