Sistem, ki ne varuje strokovne avtonomije, vodi le v odvisnost

Naš komentar

V eni zadnjih številk Mladine je minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič odgovarjal na kritiko ddr. Rudija Rizmana, da visokošolska politika v Sloveniji ne da veliko na avtonomijo univerz in da so akademske svoboščine žrtvovane na oltarju analize stroškov in donosov, zato je prikrajšana avtonomija in profesionalnost univerze. Minister je v odgovoru med drugim zapisal, da je »znanost avtonomna, vendar ne neodvisna«, avtonomnost in profesionalnost pa »morajo zagotavljati institucije znanja same«. Ob tem je opozoril, da je dobila Slovenija od Evropske komisije kritično mnenje o našem visokošolskem izobraževanju: da število študentov narašča veliko hitreje kot število diplomantov, da je čas študija dolg, da število vpisnih mest določamo brez večjega upoštevanja globalnih izzivov in trga delovne sile, ipd.

Ocena komisije zahteva odgovore, ki presegajo razmisleke, vezane le na učinkovitost in potrebe trga dela. Če namreč povzamem ddr. Rizmana, zgodovinsko uveljavljene vloge univerz ne kaže ožiti zgolj na družbeni cilj neposrednega zagotavljanja gospodarske rasti, enako tudi t. i. uporabno znanje ne sme preprosto izriniti tistega, ki (še) nima merljive vrednosti ali cene. Poenostavljeno rečeno, sistemske učinkovitosti ne smemo vzpostavljati na račun zagotavljanja pogojev, ki omogočajo doseganje kakovosti, ohranjanja standardov znanja in kompetentnosti šolajočih se generacij. Avtonomnost in profesionalnost univerze je v tem smislu zelo vezana na način financiranja in zaposlovanja pedagoškega kadra.

Po veljavni metodologiji financiranja visokošolskega izobraževanja je višina sredstev za posamezni študijski program odvisna od skupine, v katero sodi (humanistika ni financirana enako kot družboslovje), in od števila vpisanih študentov in diplomantov. Na Filozofski fakulteti (FF) izvajamo številne študijske programe različnih znanstvenih disciplin. Število študentov, ki so vpisani v posamezni program, je v primerjavi z nekaterimi drugimi, ki se izvajajo na drugih fakultetah, bistveno manjše. Zlasti to drži za nekatere programe (npr. na Oddelku za klasično filologijo), ki fakulteti »prinašajo« tudi ustrezno manj finančnih sredstev, saj denimo število zaposlenih ne more biti bistveno manjše, če je v program vpisanih 10, 100 ali 250 študentov. Tudi sicer na FF večinoma ni mogoče združevati študentov različnih programov ter zanje organizirati skupnih predavanj. Zato je vodstvu FF in zaposlenim jasno, da je treba vpisovati v programe raje več študentov kot manj, čeprav tudi to fakulteti ne zagotavlja zadostnih sredstev za njihovo optimalno izvajanje. Glede na metodologijo financiranja smo v tem pogledu postavljeni pred zahtevo po čim večji učinkovitosti. Ta je s perspektive financerja morda logična, a je v kontekstu celote obstoječih sistemskih rešitev cena za takšno »učinkovitost« prej ko slej finančna podhranjenost fakultete in manjša kakovost študija.

Učitelji sicer lahko profesionalno in strokovno avtonomno vztrajamo pri zahtevah, za katere verjamemo, da bodo študente pripeljale do kakovostnega znanja, a to je na dolgi rok utopično, če nimamo opore za to tudi v sistemskih rešitvah in financiranju. Zato je sistem, ki finančno vrednoti programe predvsem na osnovi števila vpisanih študentov in števila diplomantov, slab.

Letos začenjam z izvajanjem t. i. bolonjskega programa v drugem letniku. Število ur predavanj in seminarjev pri predmetih, ki sem jih izvajala doslej, je drastično manjše, podobno je s postavljenimi cilji in kompetencami. Opozorjena sem bila, da bom morala najbrž znižati tudi ta pričakovanja, sicer se v tretji letnik ne bo vpisalo dovolj študentov. Tega seveda ne nameravam storiti. Verjamem, da tudi kolegi na fakulteti tega ne počno, je pa ta drža vsaj na dolgi rok vprašljiva, saj je sistem financiranja ne podpira.

Podobno je na nižjih stopnjah izobraževanja: pozdravljam znižanje oddelčnih normativov v prihodnjem šolskem letu na največ 30 dijakov v srednjih šolah. To je korak k zagotavljanju večje kakovosti. Bo pa s tem na posameznih šolah za dijake na voljo manj vpisnih mest, zato bo dostopnost vsaj najbolj obleganih šol manjša, vpisni pogoji pa zato toliko pomembnejši. Sistemska rešitev, po kateri šole z omejitvijo vpisa dijake izbirajo na podlagi ocen v osnovni šoli, je na ramena učiteljev preložila težo odgovornosti za vpis v želeno šolo. Če učitelj vztraja pri standardih znanja, ki zadostujejo za odlično oceno, je lahko učenec, ki ga oceni z oceno štiri, ob mesto na želeni gimnaziji, četudi zna (kar npr. pokaže uspeh na zunanjem preverjanju) več kot njegov vrstnik na drugi šoli ali v drugem oddelku, ki je imel »srečo«, da ga je poučeval manj zahteven učitelj. Morda kdo poreče, da bi morali učitelji učence v vseh šolah oceniti tako, da bi ti za enako znanje prejeli enako oceno. Seveda ni tako preprosto. Za to, da bodo na šole z omejitvijo vpisa sprejeti učenci z (relativno) enakim znanjem, je potrebna sistemska podpora zunanje ocene, ki dopolni interno oceno posameznih učiteljev ter pokaže bolj objektivno podobo učenčevega znanja. Če lahko (vsaj v izhodišču) kljub tveganju, da bo priliv finančnih sredstev manjši, pri študentih vztrajam na postavljenih standardih znanja, to za učiteljice in učitelje v osnovni šoli ni tako preprosto. Znanje za oceni štiri ali pet se lahko razlikuje le malo, če pa veš, da boš učencu z nižjo oceno onemogočil vpis na želeno gimnazijo, četudi zna več od drugih, ki bodo ocenjeni s petico, pa te odločitve, kljub odgovornosti za kakovost, ne bi jemala nase. Sistem bi vendarle moral na celotni izobraževalni vertikali varovati strokovno avtonomijo in profesionalnost, ne pa pedagoških delavcev postavljati v položaj, v katerem ju realno ni mogoče udejanjati.