Uvod

 Zelo dolgo potovanje je bilo to eno poletje lepote doma, za katero je prava milost, da sva jo smela videti in zaužiti

To poletje sem napisala svojim prijateljem toliko sms sporočil kot že dolgo ne. Javljala sem se iz svojega dolgega potovanja – po Sloveniji. Nikoli si ne bi mislila, da je po moji majhni Sloveniji mogoče potovati. To so bile poti in stranpoti, ki so vodile od kraških vasic in planot do gorenjskih in koroških planin, vse do daljnih prekmurskih vasi in bogatih polj in vrtov ... Na začetku poletja sva bila planinca in pohodnika začetnika. In prve dni so noge zelo bolele, potem pa sva začela uživati. V vsem. V zadnjih korakih na Čaven in Kucelj, ko je bila Vipavska dolina kot na dlani. In na Debeli peči, ko sva zagledala srebrni in bleščeči lunin krajec morja tam daleč, daleč ... Zdelo se mi je, da vidim celo ladje ... Oskrbnik koče, prijazen gospod, mi je potrdil, da se morje ne vidi zmeraj, kot tudi ne kovinski križ, visoko tam gori, v skalah. Ponovno sem začela poslušati ptičje petje in slišati gozd, v katerem ni bilo ptic, kdo ve zakaj. Prebudili so se vonji ... Nikjer ne diši tako močno kot na Nanosu – ampak šele, ko se povzpneš do cerkvice sv. Hieronima. Prava simfonija vonjev cvetja in drevja in zelišč. In oblaki potujejo tam gori ... Koraki so sami našli pot v Senožečah. Med starimi hišami, star vroč kamen, z mahom porasle strehe, ponekod že udrte, vsako leto bolj in bolj. In portali, izklesani iz večnega kamna. Ponekod s podpisom kamnoseka, drugje le letnica ali inicialka ali IHN ... In na drugem koncu vasi nove hiše, nove strehe, bleščeče fasade, a ta star kamen ... Vsak s svojo zgodbo ljudi, ki jih ni več. Ljudje hitijo pripovedovati. Povsod. O medvedu, ki pride pozimi dol v vas, vse do hiš, zares, in o volkovih, ki jih slišijo ponoči, in o tem, kako so sami. Vsi mladi so odšli, kaj bi tukaj, ni zaslužka, ni tovarn ... Ja, njihov je pa inženir, je v Ljubljani ... In skupaj z nama so se ozirali v nebo: ali bo dež ali ga ne bo. In če bi želela vedriti pri njih, naj kar prideva, bo mama kavo skuhala. Ganljivo.

Nisem vedela, da se pride v Italijo tudi po cesti, po kateri smeš voziti samo petdeset na uro. Nobene avtoceste. Le prijazne slovenske vasice s slovenskimi imeni: Repen, Repentabor, Gabrovec, Prošek, Zgonik, Nabrežina. In klepetavi gospod v Repnu, s polno vrečko gob, katerih imena so zvenela zelo domače ... Kot da bi jurček povedal z italijansko melodijo. Veliko je povedal o tem, kako se je živelo in se živi zdaj v Italiji. Slovencu nikoli ni bilo lahko in mu ne bo. Dovolil je fotografirati svojo hišo, staro kraško, na srečo polno sinov in vnukov ... Klepetala sva tudi z gozdarjem na Pokljuki, pravo malo predavanje o lubadarju in o škodi, ki jo povzroča ta požeruh. In klepetala sva z gospo v Gornji Radgoni, ki je imela najlepši gartelc, kar sem jih kdaj videla. In ustavil naju je star gospod, ki je pred štiridesetimi leti zmagal na plesnem tekmovanju. Še zdaj bi se zasukal, vendar ni (več) plesalk, ki bi prišle tako visoko gor na planino. Navdušile so naju strehe mariborskih hiš in hišic, gledane s Pohorja. Spomine sem ponovno prebudila s pohorskimi pripovedkami Oskarja Hudalesa. Ob prebiranju sem prepoznala vsako vrstico, vsako naslednjo besedo na novi strani ... Očarana sva bila nad Gorjanci, z vsemi tistimi spodnjimi grički in belimi hiškami. O, in nežne meglice v gozdovih med stoletnimi smrekami in bukvami, ko nenadoma prestopiš mejno črto med sončnim gozdom, polnim petja ptic in prhutanja kril, v temačen, črn in gluh gozd. Kot v Bajkah in povestih o Gorjancih. Ne vem, ali je Janez Trdina še obvezno berilo v šolah? Če ni več, škoda!

Zelo dolgo potovanje je bilo to eno poletje lepote doma, za katero je prava milost, da sva jo smela videti in zaužiti.