Bogastvo različnosti

Ob rob nedavnima omizjema

Dve odmevni omizji, javni tribuni, soočenji mnenj ali kakor koli jih že imenujemo, sta se zgodili v zadnjem času. Prva v organizaciji civilne iniciative Kakšno šolo hočemo in društva Pobuda za šolo po meri človeka z naslovom Zakaj toliko učbenikov in delovnih zvezkov v naši šoli? in druga v organizaciji Društva učiteljev zgodovine Slovenije ter Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije z naslovom Ali je sodobna šola ogrožena.

Obe povezuje plemenit cilj, to je skrb in prizadevanje za kakovost slovenske šole, a kljub temu imata zelo različni izhodišči. Prva gradi na učitelju, kot najpomembnejšemu elementu, saj šola raste in uspeva z učitelji, druga pa na pomembnosti učnega gradiva, saj utemeljuje kakovost pouka s količino učnega gradiva. Ne glede na to, da sama pripadam prvi, sem s svojim delom tudi element druge, zato lahko utemeljeno trdim, da sta v sodobni šoli pomembna oba: učitelj in učno gradivo. A vendar ne morem mimo marsikdaj enostranskega utemeljevanja za in proti učnemu gradivu (slišala ali prebrala sem ga v zadnjem času). Civilna iniciativa Kakšno šolo hočemo upravičeno opozarja na pretežke torbe osnovnošolcev in posmeh, ki so ga tej plati zgodbe namenili na drugem omizju, je malodane zaskrbljujoč. Teža torbe naj ne bi presegla 10 odstotkov učenčeve teže in številne raziskave dokazujejo, da je torba velikokrat težka od 7 do 10 kilogramov, kar pomeni, da bi morali imeti od 70- do 100- kilogramske učence. Učenci v petem razredu pa tehtajo približno od 25 do 45 kilogramov. Na posledice pretežkih torb velikokrat opozarjajo tudi zdravniki in ne le civilna iniciativa.

Ne vselej in povsod

Prav tako se zavzemamo za racionalno uporabo delovnih zvezkov, kajti če bo šlo v tej smeri, kot gre, tudi naprej, potem ni več daleč čas, ko bomo imeli učbenik in delovni zvezek tudi za športno vzgojo (če ga še nimamo). Navkljub absurdnim navedbam se vsi zavedamo pomena učnega gradiva in nismo a priori proti. Učbenik je nenadomestljivo orodje v rokah učitelja in v rokah učenca. Tudi delovni zvezki imajo svoje pomembno mesto pri pridobivanju višjih ravni znanja, a kljub temu trdimo, da niso potrebni vselej in povsod. Kot učiteljica trdim, da je za nekatere predmete potreben učbenik, za nekatere delovni zvezek (ali tudi delovni zvezek), a – metaforično rečeno – že zdavnaj bi morali narediti premik in učenje o naravi z učbenikom nadomestiti z učenjem v naravi z naravo. Zato zagovarjamo stališče, da je večina delovnih zvezkov v prvem triletju skorajda nepotrebna oz. bi bilo dovolj, da jih ima učitelj, v drugem in tretjem triletju pa so vsaj pri nekaterih predmetih umetno ustvarjeni le za zaslužek založnikov, ker z učbeniki v šolskih skladih ne morejo služiti.

Pri svojem razmišljanju se moram najprej ustaviti pri prepričevanju naše ugledne razvojne psihologinje, ki je na drugem omizju postregla s trditvijo, da se otroka ne da opismenit brez svinčnika in strukturiranega gradiva, kot je, denimo, delovni zvezek. Moja tridesetletna praksa na razredni stopnji (tudi pri začetnem opismenjevanju) in nenazadnje tudi moje lastno opismenjevanje pa mi dokazujeta prav nasprotno: moja generacija (tudi malo starejši in malo mlajši) smo se opismenili (in to zelo dobro) brez strukturiranega gradiva, tudi med mojim poučevanjem v prvem razredu so se učenci naučili zelo dobro pisati v navadnem zvezku. Danes pa ob vsem številnem strukturiranem gradivu, ki je na voljo, prihajajo učenci v drugo triletje neopismenjeni. Tega si, seveda, nisem izmislila kar tako, že kar nekaj let lahko beremo opažanja strokovnjakov in praktikov o slabi pismenosti učencev in nenazadnje zato spremembe v načinu začetnega opismenjevanja predvideva tudi nova Bela knjiga.

Moja avtonomija je res velika

Naslednji argument o ogroženosti sodobne šole, ki me je vznemiril, je sklicevanje na avtonomijo šole oz. učitelja. Nedavni ukrep ministrstva za šolstvo predvideva soglasje sveta staršev k izbranemu učnemu gradivu. Pravzaprav niti ne h gradivu, temveč k ceni. Večina učiteljev, ki je na drugem omizju spregovorila o tej temi, doživlja to kot poseg v njihovo avtonomijo in strokovnost. Sama se spet ne morem prištevati med njih, kajti avtonomije nisem nikoli razumela kot možnosti absolutnega odločanja; moja avtonomija se odraža v možnosti izbire, ki pa mi je kljub novemu ukrepu še vedno omogočena: lahko izberem učbenik ali pa tudi ne, lahko izberem pripadajoči delovni zvezek ali pa tudi ne, lahko izberem popolnoma drug delovni zvezek (kar je omogočil ukrep ministrstva, da se delovni zvezki ne potrjujejo več) ali pa tudi ne, lahko izberem samo delovni zvezek ali pa tudi ne. Moja avtonomija je res velika. Mogoče celo prevelika, je bilo slišati mnenje gospoda, saj sem v razredu s svojim unikatnim delom in gradivom nenadomestljiva in gorje, da bi šla med šolskim letom na daljši bolniški dopust ali celo v penzijo. Taisti gospod je hotel povedati tudi, da so naši učbeniki prepolni vsebin, ki nimajo pravega smisla, saj ne premoremo najbolj preproste stvari, kot je temeljna vsebina za posamezni razred, a je bil, žal, prekinjen in svoje misli ni mogel dokončati. Si pa deliva ta pogled in zato verjetno lahko nadaljujem tudi v njegovem imenu: v učbenike le temeljne vsebine, vse drugo pa prepustiti učiteljevi strokovnosti in ustvarjalnosti, s katero se prilagaja trenutnim potrebam in interesom svojih učencev. In v takem primeru bi sama videla zaupanje v strokovnost učitelja – tega pa v zdajšnjem sistemu, ko mi učbenik in delovni zvezek pa še pripadajoči priročnik natančno predpišejo pot za vsako minuto dela v razredu, močno pogrešam. Recept, ki mu naj sledim, ker sicer »peka« ne bo uspela. In ta recept mi napiše avtor učbeniškega kompleta. Z najboljšim namenom, seveda, a brez odstopanja. Nič odstopanja, ker bom sicer »v zaostanku«, nič prilagajanja mojim učencem in trenutnim razmeram. Res, totalno nezaupanje v mojo strokovnost.

Kaj početi z znanjem? – To pa lahko preberete v ŠR ….