Kdo bo zagotovil zakonitost

Zaposlen sem na Poslovno-komercialni šoli (PKŠ) Celje, Višji strokovni šoli. Že od marca 2005, ko sem vložil tožbo na delovno sodišče v Celju, se borim, da bi bile plače v sklopu povečanega obsega dela zakonite. Delovno sodišče v Celju je v sodbi, ki sem jo prejel 7. novembra letos, zapisalo: »Sodišče verjame, da so stališča izvedenke pravilna, saj so podkrepljena z logično razlago potrebnega časa za opravo posamezne učne ure in je tudi razumljivo, da mora biti povečan obseg dela glede na določbe 12. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ) plačan enako, kot redno delo in nikakor ne manj, kot je to zatrjevala in poskušala dokazati tožena stranka.«

S tem sem dokazal, da so bile plače v srednjih in osnovnih šolah 15 let nezakonite v sklopu povečanega obsega dela, za višje šole pa so nezakonite od oktobra 2004. Moti me predvsem, da pristojne institucije nemo opazujejo moj boj, čeprav bi morale same poskrbeti za zakonitost.

Najprej sem se pritožil na PKŠ Celje. Direktorica mag. Maja Krajnc je zapisala, da ne more rešiti problema. Tudi med postopkom na delovnem sodišču sva se sestala, vendar mi je povedala, da ne more rešiti spora. Zatem sem se pritožil na Svet zavoda te šole. Odgovorili so mi, da mi ne morejo pomagati. Obrnil sem se tudi na Sviz, saj sem bil tedaj njihov član. Na šolo smo poklicali njihovo pravnico Nadjo Göetz, ki pa je trdila, da so plače, kot jih računajo Ministrstvo za šolstvo in šport ter šole, zakonite. Kaže, da glede na sodbo, to ne drži. Povedala je tudi, da Sviz ne more pridobiti uradne razlage Ministrstva za šolstvo in šport, kako se izračuna povečan obseg dela! Sestal sem se tudi z državno sekretarko Alenko Šverc in s Tomažem Rozmanom. Ni se nam uspelo dogovoriti za zunajsodno poravnavo ali nikakršno poravnavo. Sestal sem se tudi z Računskim sodiščem Republike Slovenije (RSRS) in podal pobudo za revizijo Ministrstva za šolstvo in šport. RSRS do zdaj še ni opravilo revizije, čeprav gre za 40 tisoč ljudi. Pisal sem tudi državnemu zboru, poslancu Milanu Petku in Jožetu Končanu. Prav tako mi ni uspelo s pobudo, da bi državni zbor naredil avtentično razlago 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ, čeprav je edino državni zbor pristojen, da razloži ta zakon. Ministrstvo za šolstvo in šport trdi, da je zakon povsem jasen, RSRS pa, da je povsem nejasen. Kdo ima prav? Pisal sem tudi predsedniku Danilu Türku in varuhinji človekovih pravic Zdenki Čebašek Travnik. Prijazno sta mi odgovorila, da mi ne moreta pomagati, ker to ni v njuni pristojnosti.

Na koga naj se še obrnem, da mi bo pomagal zagotoviti zakonite plače za vse učitelje? Kot kaže, je vsem pristojnim malo mar, da bi ta problem sistemsko rešili. V elektronskem dopisu je Sviz pred tremi leti zapisal, da gre v tem primeru za politično vprašanje. Toda v tem primeru gre za pravno vprašanje in ne za politično. Zakon je jasen, tako trdi Ministrstvo za šolstvo in šport. V treh letih in pol, odkar traja postopek, se mi pojavljajo vprašanja:

  • Kdo je odgovoren za zakonitost plač v šolstvu?
  • Kdo skrbi in preverja, da so plače v šolstvu zakonite?
  • Kdo nadzira porabo denarja davkoplačevalcev za plačilo odvetnikov, ki jih najamejo šole ali ravnatelji?
  • Kdo bo plačal vse stroške, če tožbo dobim?

Kje ste, učitelji? ...