Iskali ste nasvet
Alenka Seršen Fras, psihologinja, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor
Če je mama korektno predstavila dogodke, bi lahko šlo za medvrstniško nasilje. O njem govorimo, kadar gre za namerno in ponavljajoče se nasilje (fizično, psihično ali ekonomsko) nad drugim otrokom ali mladostnikom podobne ali enake starosti. Odrasli velikokrat predpostavljamo, da bomo z vmešavanjem stvari še poslabšali in da moramo pustiti, da otroci sami opravijo s svojimi težavami, saj so del odraščanja; in da nas bodo že poiskali, ko bo res hudo. Drži, da se v prepire otrok velikokrat prehitro vmešamo, a v opisanem primeru je pomoč odraslega potrebna, saj so moči neenakomerno porazdeljene (trije proti enemu).
Ker se to dogaja v šoli, mora ta nujno ukrepati, saj se mora odzvati na vsak dogodek, povezan z vrstniškim nasiljem. Tokrat mama ne bo ravnala panično ali preveč zaščitniško, če bo o dogajanju obvestila razredničarko. Učiteljica se mora pogovoriti z vsemi vpletenimi in ustrezno ukrepati. Verjetno se bo povezala s svetovalno službo, saj spoprijemati se z nasiljem ni naloga, ki bi bila prepuščena le nekaterim zaposlenim na šoli. Vsi zaposleni morajo namreč delovati po načelu ničelne tolerance do nasilja. Veliko šol v Sloveniji ima odlične projekte za preprečevanje nasilja in spoprijemanje z njim, ki so postali del vsakdanje prakse. Zaposleni na šoli uporabljajo enotne strategije in prijeme, saj jim lahko uspe le, če nihče ne dopušča nasilja in se vsak dosledno odzove na vse njegove pojavne oblike.
Mama se mora torej pogovoriti s šolo, ki se je dolžna odzvati. Storilci morajo čutiti posledice svojega neprimernega vedenja, hkrati pa si moramo prizadevati, da se kaj takega ne bi ponavljalo. Učiteljica se mora pogovoriti s svojimi učenci o tem, kaj je medvrstniško nasilje, zakaj opazovalci ne posežejo v dogajanje, kaj je tožarjenje in kaj ni, kako bomo ravnali naslednjič. V razredu morajo postaviti jasna in dosledna pravila v zvezi z nasiljem in predvideti posledice, če jih kdo krši. Odgovornost za rešitev sporov je na strani močnejšega, zato od žrtev ne pričakujmo, da bodo same razčistile s svojimi težavami. Kako žrtvam pomagati? Lahko jih okrepimo, podpiramo, učimo asertivnega vedenja, skupaj iščemo poti, da si v razredu pridobijo prijatelje ipd. Šola bi morala biti varen pristan, kot pričakujejo starši, a nasilje je povsod okrog nas, zato je tudi v šolah. Te lahko svojo podobo na dolgi rok zboljšujejo le tako, da se odkrito in javno spoprijemajo z nasiljem, ne pa da ga pometajo pod preprogo. Prepričana sem, da bodo starši raje vpisali otroka v tisto šolo, ki je dejavna na tem področju, in ne v šolo, ki zatrjuje, da pri njih nasilja ni ... Za več prelistajte Šolske razglede!