List iz dnevnika

Na pogovor se oglasi naša učiteljica defektologinja za dodatno strokovno pomoč, izvaja pomoč otroku na osnovni šoli. Vpraša, kdaj bi lahko prišla starša na pogovor in ogled šole. Razmišljata tudi o možnosti vključitve – prešolanja otroka na šolo s prilagojenim programom. Mama razmišlja, oče ne. Otrok razmišlja. Otrok si želi. Slišal je, da na tej šoli ni tako veliko domačih nalog. Je lažja snov, vse gre bolj počasi. Mogoče ga ne bo več toliko bolela glava in zjutraj ne trebuh. Na poti domov pogosto zavrže delovne liste ali namerno pozablja zvezke v šoli. Razmišlja, kdaj bo imel prosti čas in počel nič. Ko ne bo tistega vsakodnevnega: daj no, samo to še prebereva, saj veš, da moraš. Rad bi se igral s sošolci. Pa ga ne jemljejo resno. Nič mu nočejo hudega, ne norčujejo se, le ne upoštevajo ga. Njegovo mnenje jih ne zanima, njega ne prosijo pomoči, njega ne izberejo za delo v skupini. Za sošolce ni pomemben, je pregledan in osamljen. In boli ga glava in trebuh in liste meče stran. Včasih si želi umreti.

In drugi primer: inkluzija na svoj paradoksalni način. Otrok s spektroavtistično motnjo je v družbi isto starih vrstnikov. Igrajo košarko na igrišču. Razložijo njihovo »prijateljstvo«: mi ga sprejemamo, čeprav je drugačen, mi mu pomagamo, ga učimo, ga počakamo, razumemo, da je čuden …

Je vključen? Seveda je. Ampak zares »vključen« ne bo nikoli. Zato, ker se ne more enako hitro odzivati, ker ne zmore hitrih miselnih procesov, ker gredo dogodki zanj prehitro, ker pri igri ne prispeva dovolj k zmagi, ker je pri skupinskem delu njegova skupina počasnejša od drugih, ker ne razume heca, ne prenesenih pomenov, ker ne prispeva zamisli pri ustvarjalnih dejavnostih. Morda zato ne bi smel biti vključen v razred? Prav je, da je. So krivi vrstniki? Morda ne zna učiteljica? Nič od tega. Vrstniki so strpni, mu pomagajo, so prijazni z njim, pokroviteljski, ga pomilujejo. A ga ne vzamejo kot sebi enakega. Učiteljica je pozorna, povezuje, uči sodelovanja. Nihče ne more pričarati dobrega počutja, otrok ve, da zadnji razume snov, da potrebuje največ pomoči, da mu zmanjšujejo zahteve, ve, kdaj ima resno vlogo in koliko ga sošolci spoštujejo.

Vse skupine ljudi se med seboj nekako razvrščajo: dinamika skupin in tvorjenja vlog poteka po zakonitostih, ki jim nihče ne more obrniti toka. In tako bo vedno. Otroci z razvojnimi motnjami ne dohajajo drugih, vedno bodo zadaj. Zanje je treba prilagoditi razmere, da se bodo lahko izkazali. Prav je tako. To je odraz humane družbe. Vse dokler otroka ne boli glava in trebuh. Dokler ne meče listov stran. In ne misli na samomor.

Kaj je korist otroka? Da mu zagotavljamo pravice po mednarodnem sporazumu, da mu ustvarimo umetno okolje, da bodo zaradi navideznega občutka sprejetosti zadovoljni starši, ravnatelji, minister.

Korist je lahko samo to: da je otrok srečen, zadovoljen s seboj in svojo vlogo, s svojimi uspehi, da si upa, da ima želje, da zaupa odraslim, da ne bodo nenehno pritiskali nanj. In ko se pomeri z vrstniki, včasih zmaga in včasih izgubi zaradi svojih spretnosti, ne zato, ker mu drugi pustijo zmagati iz usmiljenja … Več v ŠR!