Čudovita majhna presenečenja

Če menite, da so bile olimpijske igre v Pekingu velik dogodek, se motite. Kitajci namreč še več pozornosti namenjajo zgodnjemu učenju tujega jezika. Pravzaprav je to postalo že svetovna uspešnica, pripoveduje priznani profesor Richard Johnstone - tudi sam že neke vrste globalna zvezda. V letu, odkar se je upokojil, je namreč predaval na mnogih koncih sveta ali pa ga to še čaka: Kanada, Irska, Indija, Kitajska, Južna Koreja, Tajvan. Opustil je pravzaprav le direktorsko mesto in administracijo, raziskuje še zmeraj; zdaj piše tudi knjigo. Ujeli smo ga na seminarju o zgodnjem učenju tujega jezika, ki je konec letošnjega avgusta potekal na ljubljanski Pedagoški fakulteti. Resno je opozoril, da mora zgodnje učenje tujega jezika tudi Slovenija čim prej vpeljati v vrtce in šole, če želi tekmovati z drugimi deželami. To je gotovo drzen korak, a tudi nujen.

Nekateri pravijo, da se ni nikoli prezgodaj učiti tuji jezik, lahko pa je prepozno. Zakaj menite, da je zgodnje učenje tujega jezika tako zelo pomembno?

S prvo trditvijo se nikakor ne strinjam. Zelo dobro je začeti zgodaj, a prepozno ni nikoli. Sam sem se takoj po upokojitvi začel učiti kantonščino in mandarinščino, torej dva kitajska jezika. Delam sicer trdo, a tudi precej dobro napredujem in pri tem uživam. Tudi učim se ju ne tako, kot bi to počel pred leti, a nič ne de. Pravzaprav me je začela zelo privlačiti tudi slovenščina. Veste, pri učenju jezika ne gre le za jezik. Pomembno je tudi, kakšen vtis naredi na vas kultura njegovih govorcev, koliko vas neka dežela pritegne. In v Sloveniji, denimo, sem se imel zelo lepo, prestolnica je nekaj posebnega, podeželje in gore so čudovite, z ljudmi se je zelo lahko pogovarjati in rad sem v njihovi družbi. Take izkušnje vplivajo na to, ali se boste želeli naučiti nek jezik ali ne - pri kateri koli starosti ...

... Omenili ste, da zgodnje učenje tujega jezika koristi le, če je pouk kakovosten. Kako bi opisali tak pouk?

Pravzaprav se ne razlikuje mnogo od kakovostnega pouka katerega koli predmeta, ki je, seveda, prilagojen starosti majhnih otrok. Učitelj mora imeti predvsem veliko energije in potrpljenja. Sam ne spadam mednje. Pravzaprav se potrpežljivosti teh učiteljev prav čudim. Majhni otroci težko dlje časa sedijo pri miru in ostajajo zbrani, zato jim dober učitelj pri tem pomaga. Tako vsaj kratek čas mirujejo in se osredotočajo na delo. Dober učitelj tudi ve, da se ti otroci učijo drugače kot starejši, potrebujejo zlasti gibanje. Zato je pametno del pouka izpeljati tako, da tuji jezik vpletemo v dejavnosti, ki jim ustrezajo - v t. i. dejavne dejavnosti. Uporabimo veliko igric, gibanja, risanja, mimike, nekatere stvari uprizorimo, izrezujemo iz papirja in nato oblikujemo ... A pomembno je še nekaj drugega - in to velja za vsakega učitelja: biti mora namreč samozavesten in prepričan v svoje delo ter nad njim navdušen - torej zanesenjak. Zamislimo si, denimo, da nekdo od zgoraj določi šolo, ki bo vpeljala zgodnje poučevanje tujega jezika. A če si učitelji tega ne želijo, če dvomijo, ker menijo, da jezika ne poznajo dovolj dobro in bodo morali veliko časa nameniti učenju, potem ne bodo dobro poučevali. Učiteljem je treba pomagati, da si začno zaupati in se naučijo izražati. Gotovo ne zadošča, da oblikujemo samo nacionalno politiko. Poleg tega naj bi ti učitelji govorili tuji jezik s solidnim naglasom, ki pa ni nujno tak kot pri domačih govorcih. Zakaj neki bi moral biti enak?! Pomembno je besede izgovarjati razumljivo in jasno ter tako, da je prepoznavno, za kateri jezik gre. Majhni otroci so namreč zelo občutljivi in dojemljivi za glasove. Sam imam nekaj težav pri učenju kitajščine prav zato, ker ne zaznavam več vseh glasov.

Zelo je še pomembno, da se otroci ne učijo le govoriti besed in stavkov, peti pesmic in igrati igric, marveč jezik tudi uporabljati. To pomeni, da bodo znali oblikovati svoje stavke in ne bodo le ponavljali naučenih. A vedeti moramo, da nam to lahko vzame precej časa. Učitelj mora zato dobro razmisliti, kaj bo počel pri urah. A njegov trud bo gotovo poplačan, saj se majhni otroci po navadi z veseljem učijo tuje jezike.

Strokovnjaki se še zmeraj povsem ne strinjajo glede tega, kdaj v pouk tujega jezika vpeljati slovnico. Kaj menite vi?

O tem se še nekaj razpravlja, a menim, da je treba to storiti precej zgodaj. Tako vsaj kažejo ugotovitve nekaterih držav. Otroci morajo najprej spoznati slovnico materinščine in nato po podobni poti še slovnico tujega jezika. Tega so sposobni prej, kot so mnogi domnevali. Srečal pa sem, denimo, mnogo strokovnjakov, ki so menili, da v osnovni šoli sploh še ne bi smeli poučevati slovnice. Če se to zgodi, bodo otroci ob koncu osnovne šole sicer še zmeraj uživali pri učenju tujega jezika, ne bodo pa znali jezika uporabljati, marveč bodo le ponavljali naučeno.

Mnogo let ste bili profesor Univerze v Stirlingu na Škotskem, vodili ste tamkajšnji nacionalni center za raziskovanje jezikov, ki ste ga pravzaprav postavili na noge, zato ste veliko raziskovali, še posebno zgodnje učenje tujega jezika. Poleg tega ste izpeljali projekte za Evropsko komisijo in Svet Evrope. Zdaj ste tudi direktor projekta zgodnjega dvojezičnega izobraževanja v Španiji. Katere ugotovitve in izsledki so za vas še posebno dragoceni, presenetljivi?

Zanos otrok pri učenju tujega jezika! Ni me sicer presenetil, a je v veliko spodbudo vsem, ki se s tem ukvarjamo. Otroci se z navdušenjem učijo, četudi projekt ne poteka prav dobro. Tako prožni so! Nobenega dvoma ni, da v tem uživajo. A kadar delo poteka zelo dobro, izjemno koristi ne le učiteljem, marveč šoli nasploh. Učitelji se namreč uzrejo v povsem drugi luči. O sebi začno drugače razmišljati. A ni samoumevno, da se to zgodi! Prav lahko se namreč pripeti, da se učitelji počutijo žrtve in menijo, da so jim pač naložili le še dodatno breme ...