Živimo v kokainski družbi

Omamljanje in zasvojenost

Mag. Roman Koštal: »Posameznik s šibko osebnostno popotnico je v večji nevarnosti, da bo nasedel trendom, ki zapovedujejo, da moramo biti popolni, lepi, uspešni pametni, ambiciozni …«

Prav gotovo si vsakdo sem in tja omami zavest, jo torej spremeni. A težave nastopijo, ko začne to početi patološko in drvi v zasvojenost. Tedaj zanemari svoje življenje in življenje drugih, saj vse podredi nenehnemu iskanju potešitve. Nelegalna kemična sredstva, s katerimi omamljamo zavest, so kanabioidi, opiati, stimulansi, halucinogeni, legalna pa tobak, alkohol, tablete in lepilo. A to lahko počnemo tudi povsem nekemično, in sicer s hrano, sladkarijami, delom, televizijo, računalnikom, glasbo, sanjarjenjem, ekscesivno spolnostjo, nakupovanjem, hazardiranjem, odnosi, ekstremnimi športi, čistomanijo, potrošništvom, naglico. Morda se zdijo kateri od zadnjih načinov omamljanja nedolžni, a ni tako. O tem, zakaj ni tako, in še marsičem smo se pogovorili s socialnim pedagogom mag. Romanom Koštalom, strokovnim vodjem programov v društvu Projekt Človek in vodjem njihovega centra za reintegracijo.

Kaj z omamljanjem zavesti pravzaprav počnemo, kaj se tedaj dogaja v naši duševnosti? To vprašanje je gotovo povezano tudi z vzroki za takšno ravnanje.

Srž omamljanja zavesti je v tem, da nismo v stiku s samim sabo. To drži ne glede na to, kako, s čim ali s kom to počnemo. To, da nismo v stiku s samim sabo, pomeni, da se ne zavedamo svojih čustev, potreb in misli. Svojih čustev sploh ne prepoznavamo ali pa le šibko. Če takega posameznika vprašate, kako se počuti, bo odgovoril dobro, slabo ali nekaj vmes. Torej ne bo znal ubesediti niti osnovnih čustev, kot sta denimo veselje ali žalost, kaj šele kompleksnih. S sabo imamo šibek stik, četudi svoja čustva prepoznamo, a jih ne sprejemamo, si jih ne dovolimo. Tako lahko naše telo navzven jasno kaže, da smo jezni, a pri sebi to zanikamo, potlačimo. Posameznik, ki nima stika s samim sabo ali pa je ta stik šibek, zelo verjetno tudi ne zna izražati čustev. Podobno drži tudi za potrebe. Zelo težko bo povedal, kaj v nekih okoliščinah potrebuje. A če bo to še nekako zmogel, ne bo sposoben prepoznati možnosti, kako jih ustrezno zadovoljiti. To je v ozadju vsakršnega omamljanja zavesti, torej kemičnega in nekemičnega.

Trezne zavesti smo torej tedaj, ko imamo dober stik s seboj. A to je povezano tudi z vprašanjem, kako je oblikovana naša identiteta.

Tisti, ki ima živ, pristen in trezen stik s sabo, zna odgovoriti na vprašanja, povezana z identiteto, in sicer kdo sem in kdo nisem, kaj si želim (kaj je »moje poslanstvo«) in me privlači, kaj je vredno truda in me tako zelo motivira, da sem pripravljen vztrajati, četudi ni zmeraj lahko. Poglavitno identitetno vprašanje se nanaša na socialno mrežo – kateri ljudje so del mojega življenja, s kom si želim biti in s kom ne.

Nekatere od nekemičnih oblik omamljanja zavesti so celo družbeno zaželene in zato ne prav dobro ozaveščene. Morda je zato včasih slišati, da so ti načini lahko celo nevarnejši od omamljanja s kemičnimi snovmi.

Omamljanja zavesti ne bi ločeval na bolj nevarno in manj, na škodljivo in neškodljivo. Tisti, ki ne vedo, kaj je srž tega, imajo pač popačene poglede. Če se omamljamo patološko, ni prav nič pomembno, kako to počnemo. Tedaj drvimo v zasvojenost in popuščamo pri pomembnih življenjskih nalogah. A res je, da so nekatere nekemične oblike zelo težko prepoznavne, družbeno sprejemljive in celo zaželene. V kapitalistični družbi so delo, proizvodnja, dosežki in podobno zelo cenjeni. In prav delo je lahko zelo močno sredstvo za patološko omamljanje zavesti. Če gre za zasvojenost, govorimo o deloholizmu. Govorijo in pišejo že o tem, a hkrati smo pri tem na zelo spolzkih tleh. Ko mnoge vprašamo, kako so, odgovorijo, da ogromno delajo. Marsikdo jih zato tudi občuduje. Še posebno, če imajo tudi veliko denarja in si lahko privoščijo … Več v ŠR!