Njena stvarnost

Učiteljica in šola skozi čas

Učiteljica. Nekoč zapovedano čista in nedotaknjena. V celibatu, brez moža in otrok. Zanimivo, a kljub temu je bila zelo primerna za vzgojo in izobraževanje otrok. Kaj je pravzaprav bilo ozadje takšnega protislovnega razmišljanja? Ko vzamemo pod drobnogled zgodovinsko povezavo sekularizacije šolstva in feminizacije poklica z vladajočo družinsko ideologijo, niz šolskih reform, ko se poglobimo v zgodovino šolstva in učiteljic na Slovenskem, se nam vse jasneje izrisujejo mehanizmi nadzorovanja. Zaznamo ideološko vpletanje države, vse bolj se sprašujemo, kako se dokopati do pravičnosti in enakopravnosti. A pogled ne sega le v preteklost. Kakšna je šola zdaj in kaj se z njo dogaja? Kako zaživeti vse tisto, kar prinašata s seboj medkulturnost in večjezičnost? O vsem tem in o zdajšnji vlogi učiteljice smo se pogovarjali s profesorico dr. Mirjam Milharčič-Hladnik, doktorico sociologije kulture, docentko in znanstveno sodelavko Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) v Ljubljani. 

Ko ste v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja začeli predavati na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, ste se še bolj zavzeto lotili ne le pravičnosti šole v odnosu do različnih skupin, temveč tudi tega, zakaj v šoli prevladujejo ženske. Kaj ste pri tem ugotovili?

Pravičnosti in krivičnosti v šolstvu ne moremo obravnavati brez globljega vpogleda v zgodovino neenakopravnosti posameznih skupin ljudi. Med njimi so temnopolti, revni, ženske … Za njih ni bilo samoumevno, da imajo pravico do izobraževanja. Tako sem prišla tudi do učiteljic. Ko je bil v šestdesetih letih devetnajstega stoletja vpeljan javni šolski sistem, so potrebovali učitelje. To je bil poklic, ki so ga ponudili ženskam. A zanj je bila potrebna izobrazba. Odprlo se je vprašanje o dostopu do višjega izobraževanja za ženske. Ob tem pa, seveda, še vsa tista, ki se dotikajo enakopravnosti žensk in moških – enako veljavna spričevala o izobrazbi, enako plačilo za enako delo, politične pravice za oba spola …

…Zdajšnje javno mnenje o feminizaciji učiteljskega poklica kot nečem slabem je zelo podobno tistemu iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Torej to ni nič novega. Kaj se pravzaprav skriva v ozadju takšnega razmišljanja?

Res je, da se pojmuje feminizacijo učiteljskega poklica kot nekaj slabega, kot nekaj, kar so ženske prinesle s seboj. Če se porodijo težave, jih povezujemo s tem, da v šolah poučujejo večinoma le učiteljice. Zakaj s tem vedno znova skušamo oznamovati učiteljice in šolstvo? Zakaj se ob težavah raje ne vprašamo, kje je njihov vzrok, kako jih rešiti, ne da bi pri tem izpostavljali feminizacijo? Je morda ta tako priročna, ker se ni treba lotiti srčike težave? …

… Ko ste preučevali šolstvo in učiteljice na Slovenskem, ste se poglobili tudi v mehanizme nadzorovanja in ideološko vpletanje države. Bi lahko navedli zglede?

Že naša imenitna vladarica Marija Terezija je povedala, da je šola politikum. S tem preprostim stavkom je povedala vse. Ne moremo drugače razumeti šole, ne zdaj ne v preteklosti, če tega ne razumemo. Z javnim šolskim sistemom so pri nas vpeljali pismenost in osnovno stopnjo izobrazbe med najširšimi množicami. Pri tem je zelo pomembno, da je v našem prostoru izobrazba postala vrednota že takrat. In nad njo, seveda, bdi državni interes. Torej obstaja točno določena vrsta izobrazbe, ki je posredovana na točno določen način. Tu ni prostora za iluzije …

… Pri tem izpostavite tudi navezo politike in stroke (znanosti), ki v vzgoji in izobraževanju delata z roko v roki. Torej so vse politične odločitve o šolstvu strokovno in znanstveno podprte?

Več v prilogi Žlahtni razgledi!