Nova kultura odgovornosti

Aktualno

Odgovornost velja v zahodni kulturi že od nekdaj za vrlino. Ne glede na različne opredelitve odgovornosti je vendarle mogoče reči, da je v glavnem razumljena v navezavi na pojmovanje človeka kot svobodnega bitja, ki je prav zato, ker je svoboden, lahko vzrok za posledice svojih dejanj, ki so dobre ali slabe bodisi zanj bodisi za druge. Toda nekdo je odgovoren v moralnem smislu samo za predvidljive posledice svojih dejanj. Kajti če teh posledic ne more predvideti, tudi svojega ravnanja ne more spremeniti na podlagi takšnega predvidevanja. A takšno pojmovanje odgovornosti kot moralne odgovornosti, ki je značilno za nekatere etike odgovornosti, nikakor ni edino. Poleg moralne odgovornosti velja omeniti vsaj še politično in pravno odgovornost (civilno in kazensko). Tradicionalni mehanizmi, s katerimi se poskuša zagotoviti ali povečati odgovornost, so zakonodaja (denimo zakonsko določene kazni za neodgovorno ravnanje) in poklicna samoregulacija (kodeksi poklicne etike, ki določajo norme ravnanja za člane določenega poklicnega združenja). Vse te različne vrste odgovornosti skupaj z mehanizmi, ki jo zagotavljajo, tvorijo nekakšno kulturo odgovornosti, ki se je oblikovala v preteklih stoletjih in je še vedno živa, tudi v šolstvu. Kljub temu pa je videti, da ne zadošča več. Vsaj ne tistim, ki gledajo na svet z bolj ali manj neoliberalne perspektive. Kajti drugače ne bi poskušali vzpostaviti tega, kar znana britanska filozofinja Onora O'Neill imenuje »nova kultura odgovornosti«, katere cilj je »vedno bolj popolna administrativna kontrola institucionalnega in poklicnega življenja«. Gre skratka za koncept odgovornosti, ki ga označuje angleški termin accountability, in ki ga zelo pogosto srečamo tudi v številnih mednarodnih in domačih dokumentih o šolstvu (predvsem javnem). Običajno je povezan s procesom decentralizacije in povečevanjem strokovne, še posebej pa upravljavske in finančne avtonomije šol in univerz. Bolj kot so te ustanove avtonomne, bolj kot so neodvisne od države, bolj se poudarja njihova odgovornost za smotrno uporabo davkoplačevalskega denarja na eni strani in za ugotavljanje ter zagotavljanje kakovosti izobraževanja na drugi. Tako razumljeni odgovornosti pripisuje šolska oblast vedno večji pomen. Najbrž zato, ker vidi šolo kot podjetje. Takšno pojmovanje odgovornosti se namreč ni izoblikovalo v sferi izobraževanja, ampak je bilo vanjo uvoženo iz sveta biznisa, menedžmenta in finančnega računovodstva. To se je najprej zgodilo v ZDA v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, nato se je takšno pojmovanje odgovornosti razširilo v angleško govorečih deželah, kjer je doživelo pravi boom pred kakšnima dvema desetletjema, zdaj pa je že skoraj nekaj samoumevnega tudi drugje. Ko pa nekaj postane samoumevno, ni več predmet dvoma in spraševanja. Zato so še toliko bolj potrebna in dobrodošla navidezno nepotrebna vprašanja o tem, komu in za kaj so šole oziroma učitelji v resnici odgovorni v kontekstu nove kulture odgovornosti … Več v ŠR!