Indija Koromandija tudi pri nas

Uvodnik

Zaselek Vindija šteje približno deset hiš. Večinoma so nove, nekaj je starejših, a so lepo negovane. Sem se je v zadnjih letih priselilo kar nekaj mladih družin iz različnih koncev bližnje in daljne Slovenije. Ker smo po Jasminini zaslugi prišli več kot pravočasno, smo lahko opazovali, kako so na prireditveni prostor, v srce kraja, začeli iz hiš kapljati tekači in tekačice. Skoraj iz vsake hiše je prišel vsaj po eden opremljen za tek. V rokah pa so nosili raznovrstne dobrote za mizico pogrni se, okrepčevalnico po teku in pohodu.

Na izbiro smo imeli 27-kilometrski tek po bližnjem hribovju, sedem kilometrov po dolini, 800 metrov za otroke ali trikilometrski sprehod po gozdu. Jasmina je podojila Julija, slekla bundo, snela krilo in že bila nared za sedemkilometrski tek z dobrovoljnimi krajani. Jaz sem prevzel varstvo in vzgojo naših otrok in se z njimi odpravil na pohod.

Zmago, ki verjetno šteje okrog 65 let, ni šel ne na tek in ne na pohod. Nekdaj je veliko hodil, tekal in bil v tem in še čem neustavljiv. Povedal mi je, da je po brezpotjih prehodil večino Slovenije. Vrsto let je vodil tudi planinske izlete. Med sprehodom po gozdu mi je gospod njegove generacije zaupal, kako je prvič srečal tega prav posebnega človeka. Bila je zima, Zmago pa se je peljal skozi Vransko s kolesom, oprtan z nahrbtnikom, na katerega so bile dodatno privezane smuči in pancerji. To je bilo proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zapečkar je pri tem verjetno zaskrbljeno pripomnil, ali res ni imel ničesar pametnejšega za početi. Zagotovo je Zmago večkrat slišal kaj takega, vendar se očitno za to ni kaj dosti zmenil. Njegova volja do življenja je imela jasno smer naprej. Prav gotovo mu je ta pomagala tudi pri premagovanju bolezni, ki ga je sicer spravila na invalidski voziček, a mu pri tem ni odvzela radosti biti. Ko sem se z njim pogovarjal, je k njemu pristopil moški in mu zaželel srečno ter zdravo novo leto. Zmago pa je rekel: »Hvala za želje po zdravju, srečen pa sem že zdaj zelo.« Videlo se je, da ga imajo sokrajani in ljudje iz okoliških krajev radi, on pa ima rad njih.

Vindija premore Zmagovo srce – to utripa svetovljansko in nič kaj zapečkarsko. Vse dopoldne, ki smo ga preživeli z njimi, torej s krajani Vindije, smo se počutili zelo sprejeti. Želim si, da bi vsak manjši in večji kraj premogel tako zmagoslavno srce, ki bi utripalo podobno radostno in povezovalno, da bi bilo vsem topleje pri srcu. Ustvarjati in sodelovati na dogodkih dobre volje je naša dolžnost za lepšo sedanjost in prihodnost. Tako bo sanjska dežela Indija Koromandija tudi povsod pri nas doma.

URBAN PRAPROTNIK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 3, stran 1, ki so izšli 2. februarja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?