O ljudeh

Opazujem, razmišljam, spoznavam

Razmišljam, o čem razmišljam. Takrat, ko sem jezen. Takrat, ko mi ni vseeno. Takrat, ko si želim, da bi razumeli drugače. Redko razmišljam o naravi. Ta me redko jezi. Mnogo pogosteje razmišljam o ljudeh.

Smo zanimiva bitja. Ti, jaz, ona, on. Mi, ljudje. Če se primerjamo z rastlinami, se samo nasmehnemo. Primerjati se z rastlinami, mi – ljudje? Lepo vas prosim … Z živalmi? Tudi to ni ravno običajno. Si predstavljate vašo sosedo … No, vašo sosedo si verjetno predstavljate … Bi ugibal, vendar bi s tem kdo mislil, da o svojih sosedih razmišljam tako. Vendar jih cenim. No, slovensko pa je, da si ljudje predstavljajo svoje sosede kot različne domače živali.

Seveda tega ne storimo, ko se pogledamo v ogledalo. Ej, ti pa si prasec. Me prav zanima, koliko tajkunov si je to dejalo, ko se je pogledalo v ogledalo. Si predstavljate vse tiste, ki se zvečer, preden zaspijo, srečajo sami s seboj in si rečejo: Danes sem bila navadna ovca.

Ljudi imam rad. Vendar tako kot me osrečijo, me pogosto razjezijo. Tudi razočarajo. Ne morem razumeti, da je človek človeku volk. V smislu, da se bojujemo. Kdo bo močnejši. In potem se jezimo, če nas primerjajo z živalmi.

Ja, to, da ljudje ne znamo sodelovati, je stvar, ki mi pogosto ne da miru. Bi bil vesel, če bi mi kdo znal obrazložiti, zakaj nekomu ne privoščimo uspeha. Vem, razlagali mi boste o nevoščljivosti. O tem, da imamo ljudje v sebi nekaj temnega.

Vendar – s tem težko postanem zadovoljen. Zakaj? Ker verjamem v to, da je edina človekova stalnica sprememba. Zakaj preprosto ne moremo najti v sebi raje tistega svetlega? Da iščemo dobro. Da sodelujemo. Da privoščimo.

Toliko bi se lahko naučili iz zgodb preteklosti. Iz zgodb modrosti. Med drugim starih Indijancev iz plemena Čeroki. Zgodba modreca, ki uči svojega vnuka o življenju, bi morala postati preprosto del nas.

»V moji notranjosti se bojujeta dva volkova, dober in hudoben,« pove dečku. »Hudobni volk je jeza, zavist, skrb, obžalovanje, požrešnost, nadutost, samopomilovanje, občutek krivde, zamera, občutek manjvrednosti, laž, lažen ponos, vzvišenost in samoljubje. Dobri volk pa je veselje, mir, ljubezen, upanje, vedrina, skromnost, sočutnost, velikodušnost, resnica, usmiljenje in zaupanje. Tak boj se bije tudi v tebi in v vseh ljudeh.«

Vnuk nekaj časa razmišlja, potem pa vpraša, kateri volk bo zmagal.

Stari Čeroki odvrne: »Tisti, ki ga boš hranil.«

Preprosto moramo nekoč razumeti, da bo vsem nam bolje, če bo bolje vsem. Ne, to ni neka znanstvena ugotovitev. Vendar, žal, z vsem znanjem, ki ga imamo na tem svetu, nočemo razumeti niti tako preproste enačbe.

In kako naj potem razumem ljudi? In kako naj o njih ne razmišljam?

ŽIGA VAVPOTIČ