Zanesti se nase
Za kakovost in dostojanstvo
»V sodobni družbi je temeljnega pomena, da vsak posameznik pridobi kakovostno splošno izobrazbo in kakovostno znanje. Potrebuje namreč trdno vseživljenjsko osnovo, da bo kos zahtevam, ki jih postavljajo okoliščine sodobne globalizirane družbe in kulture, ki so kompleksne in se hitro spreminjajo.« (Bela knjiga, 2011, str. 22)
Že od sklepne junijske šolske prireditve sem se veselila dvaindvajseterice četrtošolcev, s katerimi bom z različnimi projekti in dejavnostmi lahko praznovala visoko obletnico – čudovitih petinpetdesetih let. Zato sem se želela na to šolsko leto še posebej temeljito, kakovostno pripraviti. Modre glave trdijo, da je ponavljanje »mati znanja«, zato želim ponoviti značilnosti kakovostnega pouka in razmislek o tem, kakšna je moja vloga učiteljice pri doseganju kakovostnih učnih ciljev. Že stotič ponavljam, da »kakovost šole pade in zraste z učiteljem« in ne z menjavo šolskih politik, generacij ter kriz in da slovensko šolo in ugled šolnikov uničujejo v prvi vrsti slabi, nekakovostni učitelji.
/…/
Kako se ogniti razočaranju in vložiti dodaten napor? Nizka motivacija za učenje je lahko temeljni problem. Zagotovo je najboljša motivacija, da se spomnimo, zakaj se sploh učimo. Ko to ozavestimo, je lažje. Pomembno je načrtovati učenje. Delitev na manjše učne enote, miselni vzorci, ključne besede, izpiski so trdna zgradba dolgotrajnega spomina; idealno bi bilo za vsakega učenca poiskati najbolj optimalno učno metodo, pri kateri bo visoko motiviran, temeljno znanje in spretnosti pa trajni. Ko koncentracija med učenjem upade, učenec dobesedno začuti neugodje, kar zbudi odpor, »buljenje v prazno«, jezo. Pomembno je, da se te zoprne faze, ko učenje ne prinaša nobenega užitka, učenec zave.
Prav ob učnem neugodju in odporu je pomembna vloga učitelja, ki mora biti vedno in prav takrat učencu »na razpolago«. Učencu pomagamo s prijaznimi spodbudami razjasniti, zakaj ne razume. Če učenec dolgo intenzivno razmišlja samo v eno smer, se prej utrudi, zato je smiselno, da menjamo učne aktivnosti. Poskrbimo tudi za odmore, med katerimi naj učenec počne nekaj, kar nima nobene zveze z aktualno učno problematiko. Če so odmori predolgi in se ne držimo načrta, bo učenec spet razočaran, načrtovano bo opustil in velika je verjetnost in nevarnost, da bo slab vzorec ponavljal. Načrtovanje mora biti zato prožno in verjeti moramo, da »manj je več« drži za pouk, ki je kakovosten.
Kako naj še pomagam učencu? Z lastnim zgledom in tako, da vsakega učenca počasi, potrpežljivo, vztrajno in dosledno postopno usmerjam v učinkovito samostojno učenje. Začnem že pri igri, ko zahtevam, da vsakič pospravi za seboj. Od prvega šolskega dne ga navajam na šolski red, da mu pokažem, da ima red smisel, ga prepričam, da so posledice reda prav te, da se človek hitreje in bolje nauči, da lažje ponavlja, prej najde podatke, da se ne začne zgubljati v poplavi informacij, da si snov strukturira.
Katere so glavne napake, ki jih kot učiteljica nikakor ne bi smela početi, ko pomagam učencu pri učenju? Izpostavila bi servilnost, s katero avtomatično odvzamem učencu samoiniciativnost in odgovornost za (ne)uspešno delo in rezultate učenja. Moja servilnost je pravzaprav posledica podcenjevanja ali precenjevanja učenčevih kompetenc, je izraz nestrpnosti, metoda, ko v središče pouka postavljam sebe, učiteljico, ki učencu dejansko ne zaupa.
Tako kot starše tudi mene v časovni stiski in navalu čustev naklonjenosti in ljubezni včasih zanese, zamika me, da učencu podarim bližnjice, da mu znanje prinesem »na pladnju«. Prav to je najbolj narobe – medvedja usluga, značilna za nekakovosten pouk.
/…/ Več v ŠR!
JOLANDA REGOUC,
vaška učiteljica iz Trboj
