Morda brez črnih pik
31.1.2010, avtor: Mag. Bojan Macuh, sociolog / rubrika: aktualno
Marec 2011 je datum, ko naj bi nastala t. i. bela knjiga, ki naj bi bila po besedah vodje skupine dr. Janeza Kreka, dekana Pedagoške fakultete iz Ljubljane, napotilo k novi, temeljiti in sistematični strukturi in delovanju slovenskega šolskega sistema ter iskanju rešitev. Priznam, da jo tudi sam že nestrpno pričakujem. Zanimiva bo namreč primerjava s prvo, ko je vodil šolsko ministrstvo dr. Slavko Gaber (pri snovanju te je prav tako sodeloval dr. Janez Krek).
Skupina 22 strokovnjakov (večina jih prihaja z ljubljanskih fakultet in vzgojno-izobraževalnih zavodov) bo po napovedih šolskega ministra pripravila usmeritve in analizirala stanja v vzgoji in izobraževanju ter na koncu oblikovala predloge za celovito prenovo slovenskega šolskega sistema. Čeprav sem pristojne na Ministrstvu za šolstvo in šport že aprila lani opozoril na napako v sestavi strokovnega tima (odgovora na to in še marsikatero vprašanje, žal, nisem prejel), jo poudarjam znova. Med mnogimi nespornimi strokovnjaki za vzgojo in izobraževanje pogrešam strokovnjake iz neposredne prakse iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol ter zasebnih slovenskih fakultet. Bojim se, da bo znova vloženih veliko energije, dobre volje, strokovnosti, manj pa praktičnih navodil. Govorimo namreč o slovenskem šolstvu, ki nikakor ni samo univerzitetno. Najprej je do tega področja izobraževanja potrebno priti. Pot do tja pa poznamo vsi.
Ker je bilo obljubljeno, da bo tim deloval javno in bo ob večjih dilemah spregovoril na omizjih ter iskal s širšim krogom ljudi poti k nadaljnjemu razvoju slovenskega šolstva, me zanima, koliko tovrstnih srečanj je že bilo pripravljenih, izpeljanih, kje in kdo je sodeloval na njih? Seveda takšna srečanja nimajo posebne veljave, če potem predlogi obležijo v predalih in se mnenja ne upoštevajo.
Obljube kot milni mehurčki
Zagotovo bi o tem morali spregovoriti pedagoški delavci osnovni in srednjih šol, podati svoja mnenja in to bi bila nadgradnja in hkrati podpora, pomoč pri delu strokovne skupine. Kolikor vem, so o beli knjigi doslej poročali le mediji, več pa ni bilo narejeno. Pojavlja se dvom, da ugotovitve in napotila ne bodo dovolj sprejemljiva za vse zaposlene v vzgoji in izobraževanju ter da bo opravljeno delo bolj služilo svojemu namenu kot praktični uporabnosti. Izkušnje kažejo, da se je to dogajalo tudi v bližnji preteklosti, ko se je veliko govorilo in pisalo ter (pre)malo udejanjilo.
Največkrat se obljube ob političnih zamenjavah na ministrstvu razblinijo kot milni mehurčki. Gotovo je po tolikih letih ena od dobrih zamisli tudi pregled in dopolnitev stare bele knjige, ki je nakazovala potrebne spremembe, ki so se v petnajstih letih tudi zgodile. V nadaljevanju se bom dotaknil bolj predšolske vzgoje in osnovnih šol, vsekakor pa je napredek v izobraževanju viden tudi v zasebnih vrtcih in šolah, visokošolskem izobraževanju in izobraževanju odraslih.
V vrtcih so gotovo naredili velik korak naprej v samem izobraževalnem procesu, saj kurikulum zavezuje strokovne delavce k zagotavljanju visoke kakovosti dela z otroki in k povezovanju z zunanjimi sodelavci v vzgojno-izobraževalnem procesu (starši, lokalna skupnost – društva, organizacije in tudi cerkev). S posodobljenim delom s strokovnimi delavci (nenehno izpopolnjevanje in izobraževanje) prav gotovo dosegajo to, kar so si zamislili načrtovalci prve bele knjige.
Nekateri odlični, drugi komaj sledijo
Osnovne šole vsaj v zadnjih nekaj letih delajo zelo dobro. Zelo si prizadevajo zboljšati kakovost prenosa znanja na učence (raziskovalno delo), metod in oblik dela (individualizacija in diferenciacija), uporabe učne tehnologije (računalniška oprema), tu so nacionalni in mednarodni projekti, sodelujejo s srednjimi in visokimi šolami, fakultetami … Kadar govorimo o izobraževanju, ne smemo pozabiti na dane razmere. Običajno se pri tem pojavljajo velike težave, čeprav v zadnjem obdobju pospešeno posodabljamo, prenavljamo, adaptiramo in tudi gradimo prepotrebne šolske prostore. Morda še vedno nismo dovolj naredili glede racionalizacije osnovnih šol (ugotavljanje smotrnosti in potreb podružničnih šol), in mreže osnovnih šol v mestih (neracionalna poraba, uporaba in potrošnja). Vedno se najdejo predlogi za in proti, a vsekakor moramo imeti na prvem mestu pred seboj kakovost, strokovnost, enake možnosti za vse. Nikakor ne moremo mimo tega, da je nekatere novogradnje in prenove pospremilo veliko političnega lobiranja, prednost pa imajo tudi tisti, ki so bolj prožni na tem področju. Drži, slovensko šolstvo in celoten vzgojno- izobraževalni proces na svojstven način oblikuje tudi dnevna, trenutna politika. Žal. Analize in statistični podatki naj bi bili merilo za marsikaj, tudi za še boljše raziskovalno delo v slovenskih osnovnih šolah. Učenci in pedagoški delavci marsikaterih slovenskih manjših in večjih šol sodelujejo v več projektih doma in na tujem, omogočajo učencem ustvarjati, poustvarjati in soustvarjati. A se najdejo tudi šole, na katerih le stežka sledijo trendu sodobne osnovne šole. Tako imamo šole, ki se zdaj šele »borijo« (bolj učitelji sami s seboj, kaj je sodobno poučevanje) z vpeljevanjem fleksibilnega predmetnika, drugega tujega jezika. Medtem pa v marsikateri slovenski šoli vsi živijo s tem že dolgo in vedno iščejo nove in nove izzive. Zanimivo je pogledati spletne strani osnovnih šol, na katerih lahko nazorno prebiramo o njihovih dosežkih. To je sodobna osnovna šola, ki se povezuje (tako je bilo načrtovano v prvi beli knjigi) s šolami v Evropski uniji ob izmenjavi izkušenj (obiski učencev in mentorjev, skupni projekti, spoznavanje drugih kultur in geografskih značilnosti …).
Nešteto vprašanj
In kaj nam bo ponudila nova bela knjiga? Ali smo sposobni preseči sami sebe? Bomo morda začeli razmišljati, če uresničitev še ni mogoča, o načinu študija na pedagoških in filozofskih fakultetah tako, da bodo študentje, bodoči profesorji (magistri) z več znanja in usposobljenosti prvič prestopili prag osnovne ali srednje šole in ob pomoči mentorja, ki jim ga bo namenila šola, strokovno in kompetentno, s polno odgovornostjo dajali mlajšim rodovom to, kar od njih pričakujemo? Bo morda družba poskrbela, da bo vsa množica diplomantov, polnih znanja, uspela dobiti vsaj možnost pripravništva, če že ne redne zaposlitve? Bo skupina strokovnjakov, ki pripravlja novo belo knjigo, odgovorila na vprašanje mnogih, ki neposredno ali posredno delamo v vzgoji in izobraževanju, o tem, ali so vpisi na fakultete dobro pripravljeni in ali ni morda potreben tehten in tudi trezen razmislek o tem, zakaj se vedno več študentov odloča za zasebne fakultete? Teh in podobnih vprašanj je nešteto. Vsi mi pa pričakujemo odgovore nanje in še marsikatero obrazložitev, ki jih v zadnjih letih nismo dobili. Ker nekdo ni našel odgovorov nanje, ker ni bilo dovolj političnega interesa, dobre volje …
Vsekakor upam, da ne bo na vse skupaj vplivala globalizacija slovenske družbe in marsikdaj mačehovski odnos države do vrtcev (pohvala za »brezplačen« del), osnovnih šol (že leta ne več brezplačnih) in srednjih šol (manipulacija s plačevanjem prehrane) ter tudi konsenz delovanja nacionalnih univerz in zasebnega šolstva, vpliv cerkve na vzgojno-izobraževalni proces (boljše sodelovanje, ne pa vmešavanje in spletkarjenje) …
Ob tem, da so zaposleni v šolstvu nezadovoljni, da družba želi sodobno izobraževanje, ki naj bi temeljilo na raziskovanju, da vedno primanjkuje denarja, ki bi ga v šolah nujno potrebovali, da želimo še hitreje in višje, bo nova bela knjiga gotovo dobrodošlo gradivo, priročnik za še boljši vzgojno-izobraževalni sistem v slovenskem prostoru.
