ZA NOV ŠOLSKI SISTEM
11.2.2010, avtor: Mag. Bojan Macuh / rubrika: aktualno
Pedagoški delavci smo se vedno znova spraševali, kaj bo prinesla nova oblast, razen takrat ne, ko je ministroval dr. Slavko Gaber. Kje bodo začeli z rezi in kaj bodo strokovnjaki ugotovili, da je bilo v prejšnjem ministrstvu slabo? Kaže, da tudi ob tokratni zamenjavi ni nič drugače. To ne pomeni, da so vse zamisli slabe, zagotovo pa bo treba tehtno premisliti, ali je vse doslej res tako neprimerno. Kje je nujna temeljita prenova in kje zgolj popravki? Na ta odgovor čakajo slovenski učitelji.
V daljni preteklosti so šolski sindikati igrali drugačno vlogo kot zdaj. Pripravljali so strokovne ekskurzije, obdarovali so zaslužne sodelavce, organizirali zabavna druženja, športna srečanja, pa še kaj bi se našlo. Danes sindikat v marsikateri šoli le še životari (članov je vedno manj) ali pa ga enostavno sploh več ni. Kdo ga potrebuje, če se morajo učitelji za svoje pravice (5. a člen) boriti sami, s pomočjo svojih odvetnikov. Pa še to, žal, neuspešno. Prireditve ob zaključku so klavrne, obdarovanje je zgodba iz preteklosti, saj večina šol nima več kot za normalno delovanje. Na koncu pa obljube, ki so prej zastrašujoče kot stimulativne narave.
Prevetriti nagrajevanje po delu
Najprej zamrznitev osebnih dohodkov, nato začasna prekinitev dodeljevanja delovne uspešnosti, zdaj pa (tako baje načrtujejo v sklopu bele knjige) celo konec napredovanja učiteljev v naziv (izjava državne sekretarke za časnik Večer). Meni, da sistem ne daje pravih rezultatov. A učitelji potemtakem niso dovolj dejavni na svojem področju (dodatno izobraževanje, ki prinaša točke) in v sklopu načrtovanih nacionalnih in mednarodnih projektov? Tako bi lahko razumel njeno razlago. Potrebne bodo temeljite analize, ki bodo pokazale, ali je tako ali ne. Veliko slovenskih učiteljev dela zelo dobro, a so preobremenjeni, saj se kar se da potrudijo pri delu z mladimi. Gotovo bodo oškodovani, če se jim bo kratila pravica, ki jim je bila nekoč dana. Če bo novi Zakon o financiranju v vzgoji in izobraževanju (ZOFVI) vseboval tudi spremembe, na katere se opozarja že dlje časa, potem morda ni vse tako črno, kot se zdi.
Če je želja vseh, da slovensko šolstvo pridobi na veljavi, da učitelji ne bodo zgolj tisti, ki radi godrnjajo, temveč tudi tisti, za katerimi stoji dobra šola, potem bo treba temeljito prevetriti tudi področje nagrajevanja po delu. Da to ne bo le čisti osebni dohodek, temveč tudi stimulacija za kakovostno opravljeno delo v razredu in za zastopanje šole navzven, je treba vpeljati primeren sistem vrednotenja učiteljevega dela. Na to opozarjajo tudi visokošolski predavatelji, ki v sklopu praktičnega izobraževanja izpeljujejo dejavnosti študentov na slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Dogaja se, da se marsikatero vodstvo šole, s tem pa tudi mentorji študentom na praksi, raje izmaknejo temu odgovornemu delu, s tem pa večkrat onemogočajo pripravo in izpeljavo prakse za prihodnje diplomante, učitelje. Razlog vidijo v neprimerni motivaciji mentorjev (doslej le točke za napredovanje v plačne razrede), ki ob vseh svojih obveznostih ne želijo biti dejavni na tem področju. Predlog je, naj bi vsakemu učitelju–mentorju denarno obračunali mentorstvo praktikantom, denimo eno uro v letno obvezo. Tako bi mentor in študent sodelovala v enem šolskem letu, ne le štirinajst dni, temveč v vseh oblikah pomoči in sodelovanja, ki ga študent potrebuje v tretjem in četrtem letniku univerzitetnega oziroma drugem letniku bolonjskega študija. Hkrati bi bilo nujno razmišljati o dodatnem izobraževanju teh mentorjev, da bi bili kos zahtevnemu delu s študenti. Naj to ne bodo le pobožne želje, temveč naj se najde primeren dogovor. V korist vseh.
Učiteljevo delo pod drobnogled
Če strokovnjaki, ki pripravljajo novo belo knjigo, želijo uskladiti, pravilno in strokovno ovrednotiti delo učiteljev in s tem narediti korak naprej, potem bodo morali na Ministrstvu za šolstvo in šport tudi resno razmišljati o plačnem sistemu. V prejšnjem obdobju je Ministrstvo za javno upravo z vpeljavo novih plačnih sistemov naredilo veliko napako nasploh glede nagrajevanja po delu, s tem pa tudi v šolstvu. Ponekod (manjše osnovne šole) se je skoraj izenačil osebni dohodek učiteljev (6. stopnja izobrazbe) z vodstvenim kadrom šol. To je med njimi povzročilo veliko nejevolje. Saj imajo vendar večjo odgovornost (pedagoško in menedžersko vodenje šole, zaradi upada števila učencev tudi poučujejo …) od učiteljev, ki prevzemajo skrb bolj ali manj le za izpeljevanje učno-vzgojnega procesa v razredu. S tem je posledično slabša kakovost dela vodstvenih delavcev in vse manj zanimanja (pri učiteljih) za vodenje šol. Ponuja se zanimiv predlog. Če se mora kakovost in strokovnost dela ravnateljic in ravnateljev vsakih pet let potrjevati – o tem presojajo svet zavoda, svet staršev, občinski veljaki, minister – potem bi bilo vredno razmisliti tudi o preverjanju strokovnosti in kakovosti učiteljevega dela. Največkrat tistih, ki so v daljni preteklosti dosegli neko stopnjo izobraževanja in ob odločbi o zaposlitvi za nedoločen čas v miru vedrijo ter čakajo na zasluženo upokojitev. Kruto, a resnično.
»Bela knjiga bo strokovna podlaga za razvoj in vizijo razvoja slovenskega šolstva,« pravi državna sekretarka Alenka Kovšca. Ob vseh omizjih, ki so jih napovedovali, a jih ni bilo, upam, da bodo vsaj prisluhnili predlogom vseh udeležencev, ki se kakor koli ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem v osnovnih in srednjih šolah pri nas. Ne bi bilo pa napak prisluhniti tudi zasebnemu šolstvu. To je namreč v nekaterih primerih že korak naprej. Tako oplemeniteno belo knjigo bomo prav gotovo z nestrpnostjo pričakovali vsi. Ob njenem izidu in spremembah v ZOFVI pa bo delo pedagoških delavcev lahko resnično še bolj kakovostno in na taki ravni, ki si jo verjetno vsi želimo.
