Pobuda za demokratizacijo univerz
11.3.2015, avtor: Marko Marinčič / rubrika: aktualno
V zadnjih nekaj dneh je dekanja Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani red. prof. dr. Metka Tekavčič, nekdanja predsednica Sveta za visoko šolstvo in ena od oseb s spiska Supervizorja s prejemniki honorarjev nad 200.000 eurov, dodatne zaslužke pri tržnem izobraževanju, pri katerem je domnevno sodelovala, ob več priložnostih javno branila z argumenti, ki so velik del univerzitetne javnosti šokirali. Namesto da bi se zavzela za ustrezno javno financiranje temeljne dejavnosti univerz, se je zavzela za neodvisnost od proračunskih virov in izražala “solidarnost” z drugouvrščeno na spisku, ministrico v odstopu red. prof. dr. Stanko Setnikar Cankar (Fakulteta za upravo UL). Namesto da bi zahtevala ustreznejšo plačno uvrstitev univerzitetnih delavcev in možnost napredovanj, je univerzitetnih docentom, ki prejemajo 1.400 eurov neto (8 eurov na uro), dala za zgled popravljavce vodovodnih pip, ki zaslužijo 50 eurov na uro. Tovrstne izjave so nespodobne, šovinistične in nevredne akademskega ranga imenovane kolegice. So izredno škodljive za ugled
Univerze v Ljubljani in mečejo čudno luč na univerzitetno skupnost, ki je razen redkih posameznikov predana temeljni dejavnosti univerz, raziskovanju in poučevanju. Tovrstne izjave kažejo tudi na popolno nerazumevanje razmer, v katerih deluje večji del univerzitetne skupnosti, zlasti pa njeni mlajši člani in tisti, ki kljub sposobnostim nikdar ne bodo dobili priložnosti za univerzitetno kariero. Kolegica Tekavčič je bogata, za sabo ima dolgo politično in akademsko kariero. Nje to ne skrbi.
V zadnjih dneh se je tudi širša javnost lahko prepričala o tem, da nekateri člani akademsko-političnega establishmenta institucijo državne univerze razumejo predvsem kot tržno znamko, ki jo je mogoče privatizirati in uporabiti kot odskočno desko za zasebne dejavnosti, ki po nobenih kriterijih nimajo zveze s temeljno znanstveno in pedagoško vlogo univerze. Skrajen primer tega so samoplačniški programi vprašljive kakovosti, ki jih je Fakulteta za upravo izvajala širom po Sloveniji. Ker so zaslužki posameznikov, ki se znajdejo “pri koritu”, ustrezno visoki in ker so univerze zaradi pravne praznine “prosto lovišče”, se univerzitetni establishment ni pripravljen zavzeti za sistemsko ureditev financiranja v skladu s sodbo ustavnega sodišča. V tej luči postaja čedalje bolj razumljivo pristajanje naših akademskih kolegov v vladi, zlasti predsednika vlade red. prof. dr. Mira Cerarja (Pravna fakulteta UL) in finančnega ministra red. prof. dr. Dušana Mramorja (Ekonomska fakulteta UL), na krčenje visokošolskega proračuna. So relativno premožni, zato jih najmanj od vsega skrbi univerza, na katero se bodo po koncu mandata najbrž vrnili, še najverjetneje kot dekani.
Čeprav imamo glede osebne, akademske in politične integritete teh oseb vedno večje dvome, se ne bomo spuščali v presojo njihovega političnega delovanja. Naj jim sodijo volivci. Protestiramo pa proti temu, da sumljivi akademski špekulanti v javnosti nastopajo kot “lastniki” fakultet in kvarijo ugled najstarejše slovenske univerze. Ti ljudje ne predstavljajo univerzitetne skupnosti. Njihove funkcije, ki velikokrat trajajo skozi več mandatov, so plod ambicij, ki z osnovnim namenom univerz nimajo veliko skupnega. Univerzitetne delavke in delavci, ki poslanstvo univerz razumemo v dologoročno naravnanem raziskovanju in poučevanju na akademski ravni, se od teh oseb in od njihovih izjav distanciramo. Fakultetnim skupnostim predlagamo, da razmislijo tudi o posledicah, ki jih ima politično delovanje in javno nastopanje teh oseb za njih same.
Kot doslej smo prepričani, da zlorabe, tudi finančne, omogoča samovolja sloja političnih povzpetnikov in kramarjev, ki univerzo čedalje bolj odtujujejo njeni javni funkciji. Dejstva, da se je na spisku Supervizorja znašlo toliko dekanov, sodeč po seznamih znanstvenih objav ni mogoče povezati z imenitnimi raziskovalnimi dosežki teh oseb, temveč s fevdalizacijo fakultet kot institucij. Privatizaciji odločanja, ki vodi v privatizacijo dejavnosti in kopičenje dobičkov v rokah peščice, je po našem prepričanju treba narediti konec. Zato bomo v prihodnjih tednih in mesecih sprožili obsežno akcijo za demokratizacijo univerz in temeljite spremembe v volivnih postopkih na vseh ravneh, od rektorjev do dekanov, od senatov in upravnih odborov do akademskih zborov. Med spremembami, pri katerih bomo izrazito vztrajali, so splošne volitve rektorjev in dekanov, omejitev števila mandatov za vse vodilne funkcionarje ter osemletni moratorij (2 mandata) pri kandidiranju nekdanjih političnih funkcionarjev na vodilne univerzitetne funkcije.
V Ljubljani, 11. 3. 2015
