Jara kača našega nerazumevanja

Odnos do znanosti

Nacionalna agencija za kakovost visokega šolstva (Nakvis) je nedavno dobila novo vodstvo. Direktor je postal dr. Franci Demšar, ki je bil vrsto let tudi prvi direktor nacionalne raziskovalne agencije (ARRS). /…/ »Mislim, da bodo znova v besedah zelo podpirali znanost, dali pa ne bodo zanjo nič več ali le minimalno več, toliko da se bodo lahko hvalili s tem.« To izjavo dr. Iztoka Dolenca, raziskovalca z odseka za biokemijo na Institutu Jožefa Stefana, sem na nedavnem shodu za znanost dobila kot odgovor na svoje vprašanje, kaj pričakuje od novih politikov. Žal sem tudi sama globoko prepričana, da v Sloveniji (še) ne premoremo politikov, ki bi se zavedali pomena podpore znanosti.

Namreč da brez zadostnih naložb v znanstveno opremo, v start mladih raziskovalcev in še v celo vrsto tistih stvari, ki so za znanost temeljnega pomena (a zanje ni mogoče pričakovati neposredne podpore iz bruseljske blagajne), ne moremo pričakovati večjega pretoka novega znanja v domače gospodarstvo, s tem pa tudi ne želenega hitrejšega gospodarskega napredka. Tisti veliki posamezni uspehi naših znanstvenikov bodo, resnici na ljubo, z novim znanjem prej obogatili tuje investitorje kot naše.

Dovolj zgledov je, ki bi nas lahko izučili. Od Finske, Irske do Kitajske in drugih azijskih uspešnic. Druži jih to, da so bile še nedolgo tega manj razvite države, dokler se niso odločile, da za znanost in izobraževanje, ker eno brez drugega pač ne gre, namenijo znaten del BDP. Vsekakor veliko, veliko višji od slovenskega deleža, ki trenutno ne dosega niti dveh petin odstotka bruto družbenega dohodka. /…/

Zdaj se naša odhajajoča vlada hvali tudi s tem, da je v zadnjem delu svojega mandata nekoliko bolj podprla znanost. Res jo je, a prepozno in premalo. Predvsem pa je finančnemu ministrstvu dopustila blokado predloga novega zakona o raziskovalni dejavnosti, po kateri bi v desetih letih prilezli do enega odstotka za znanost. Razlog je menda strah naših vladnih finančnikov, da bo to ogrozilo ravnotežje javne porabe. /…/ To, da znanost ni strošek, temveč najboljša možna naložba, bi se morali učiti že v osnovni šoli. Potem bi morda danes to vedeli tudi politiki, ki večkrat delujejo, kot da so s težavo splezali čez obvezni del izobrazbe.

Vendar zato ne smemo kriviti samo politikov. Ti so le odsev domačih razmer, v katerih se na splošno sicer kar zgledno poroča o velikih uspehih slovenskih znanstvenikov, od časa do časa tudi o težavah z njenim financiranjem, premalo pa je razlag o povezavah med področji šolstva, znanosti in gospodarstva. Nobenega od teh ni mogoče uvrščati med porabniške sektorje. In nobeno ne more dobro delovati brez drugih dveh. Najprej je treba bolj podpreti vse ravni izobraževanja, da bodo lahko optimalno izobrazili ljudi, nato najbolj nadarjenim, ki se bodo usmerili v znanost, dati vso potrebno podporo (ne pa se zanašati samo na evropska sredstva, ki terjajo veliko papirologije in tudi niso nikoli dana brezpogojno), končno pa se bo rezultat obojega prelil v gospodarsko uspešnost. Toda najprej se mora zgoditi prvo in drugo.

Poduk o tem, kako se univerzam in znanosti streže, sem pred dnevi slišala od Vivienne Stern, direktorice vseh univerz Velike Britanije, s katero sem opravila intervju ob koncu njenega kratkega obiska v Sloveniji. /…/ Slovenija je le ena postaja na obsežnem zemljevidu potovanj Vivienne Stern – kot je dejala, je zadnjih nekaj let na poti vsaj po en teden na mesec, poleg evropskih držav pa obiskuje tudi azijske in ameriške ter, seveda, Avstralijo. Povsod utira poti za nove oblike sodelovanja.

Razlog za to intenzivno prizadevanje je očiten. Po izstopu iz EU se v britanski akademski sferi, ki je večinoma bila proti Brexitu, intenzivno trudijo, da bi ohranili zaupanje dozdajšnjih partnerjev ter tujih študentov in znanstvenikov na njihovih univerzah ter si pridobili še nove. To jim očitno odlično uspeva. Na britanskih univerzah celo narašča število tujih študentov, predvsem tistih s Kitajske. Britanski znanstveniki so še naprej med najuspešnejšimi pri pridobivanju evropskih sredstev, toda stabilnost jim daje predvsem velika državna podpora, ki po besedah direktorice britanskih univerz presega vsa pričakovanja.

Zakaj njihovi politiki znanost razumejo, naši pa je ne? Morda zato, ker so bolje izobraženi, bolj razgledani? /…/ Gotovo je nekaj v vsem tem, a dejstvo je, da tudi britanski mediji znanost spremljajo drugače kot naši. Namreč kot zelo pomemben del življenja. Ker je pri njih takšno javno mnenje prisotno že zelo dolgo, ni treba nikogar prepričevati, da šolstva in znanosti ne smemo obravnavati kot strošek. Morda bo enkrat tako tudi pri nas. /…/

JASNA KONTLER SALAMON

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 9, stran 2, ki so izšli 4. maja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?