Kjer jutra dišijo

Na rešetu vsakdana

Zmeraj znova ob isti uri zadiši po kavi. Ne vem natančno, iz katerega stanovanja in hiše se razleze ta vonj, a že nekaj let me prebuja. Pa ne vsak dan. Le ob koncu tedna, poleti, med novoletnimi prazniki in prvomajskimi, če se kje ne potepam, spremljal me je tudi med jesenskimi počitnicami.

Kadar sem v Izoli, se tako začenjajo moja običajna jutra. Torej z vonjem po kavi, ko sem še v postelji in niti še oči ne odprem. Nekaj trenutkov za tem zaslišim zvon iz bližnjega zvonika. Enkrat zadoni. In vsakič znova se začudim, kako da ga nisem slišala četrt ure pred tem, torej ob polni uri, ko je daljše jutranje zvonjenja naznanilo nov dan. /…/

Ta moj ritual prebujanja je ob koncu tedna podoben že nekaj let. Vsak teden na novo, ko je prvič, se ga posebno razveselim. Vem, da se bo ponovil še naslednji dan, po navadi pa se mu dan po naslednjem takšnem jutru pridruži – hrup. Začenja se namreč delovni teden in smetarji praznijo zabojnike. Ulica pod mojim oknom je ozka, zabojnike je treba zvleči do vrha, do širše ulice, po kateri pripelje smetarski avto. In fantje zmeraj na isti dan, ob isti uri, počno to. Hrup preglasi zvon. Ko se vonj po kavi pomeša s hrupom, vem, da moram na hitro iz postelje in sploh vse moram nenadoma hitro. Do kmalu, ko se spet vrnem, vrnem v ta mir, v to milino.

Od prvega po kavi dišečega jutra do zadnjega, pospremljenega »s hrupom«, je zmeraj zanimivo in prijetno. Ni treba, da se dogaja kaj zelo posebnega, že povsem vsakdanje početje je dovolj. /…/ Prebujanje, vstajanje, urejanje … Drobni opravki, manjši nakupi na lokalni tržnici, v ribarnici, v bližnji trgovinici … Kava in klepet, izmenjava novic, morda še kakšna kava v miru ob prelistavanju časopisja. Vse nenačrtovano, a vse se kar zgodi. Seveda tudi sprehod ob morju, nujno čez Svetilnik, morda še po pomolu, pač odvisno od (več) okoliščin. /…/ In je popolno.

Seveda je lahko tudi zelo drugače; nabere se kopica obveznosti, morda je preveč obiskov ali pa telefon skoraj pregori. Pač pride tako.

Se pa zgodijo tudi povsem drugačni dnevi, mirni navzven in navznoter, tisti za biti sam s sabo. Občasno je (zame) to nujno.

Prvi novembrski dnevi …/…/…so bili spet po svoje obarvani. Vsa milina tega ljubega kraja je prišla do izraza; mir, povezanost, brezčasnost … Zagotovo je bila krona dogajanja podelitev nagrade Franeta Milčinskega Ježka Dragu Misleju Mefu. Za izvrstna besedila mnogih pesmi, mnogih popevk jo je prejel. Veliko nas je, ki nas je razveselila ta nagrada, veliko prijateljev, znancev in tudi takih, ki ga ne poznajo osebno. Pa vendar se poznamo, čutimo. Mefove pesmi nas povezujejo. In prav posebna je bila v Izoli ta nedelja, ko so mu v Ljubljani v sklopu nedeljske popoldanske televizijske oddaje Vikend paket podelili nagrado.

Na ulici pred Mefovo hišo je že dopoldne bilo živahno, dišalo je po golažu (v spomin na pred dvema letoma umrlega Marjana Motoha, umetnika, ki je imel atelje v tej ulici, poznanega predvsem po prelepih grafikah). Po uličnem »kosilu«, ko se je Mef odpravil v Ljubljano po nagrado, se je druženje nadaljevalo …/…/. Ko pa se je začela televizijska oddaja in podelitev Ježkove nagrade, smo bili kot prikovani pred ekran pri Elvisu v bifeju pri Kralju. Tiho smo bili kot miške, brez komentarjev, vsak zase (in vsi skupaj) smo gledali, prikimavali, še kakšna solzica se je zalesketala … Seveda smo Mefa (z ekipo) po vrnitvi s podelitve tudi pričakali. Njegovi radijski kolegi so poskrbeli za presenečenje – sladkega ježa z veliko družino in, seveda, še veliko nas je bilo, ki smo veseli in ponosni pričakali našega Ježkovega nagrajenca. V rokah smo držali liste z Mefovimi verzi in iskrice smo prižigali ... /…/

Že pred časom je zadišalo po kavi, tudi hrup zabojnikov je že mimo. A to jutro nisem hitela, pustila sem, da so se izpisale še te besede. Zdaj grem. A spet se kmalu vrnem sem v ta mir, v to milino, kjer jutra drugače dišijo …

LUČKA LEŠNIK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 18, stran 15, ki so izšli 17. novembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?