Pravljica za nočno moro
Rutarjeva lekcija
V šolah se učenci po definiciji srečujejo z znanjem, ki ga njihovi učitelji tudi preverjajo in ocenjujejo na lestvici od ena do pet; v resnici se večinoma srečujejo z informacijami in s podatki, ki pa ne tvorijo znanja, kajti to ustvarjajo interpretacije. Učenci večinoma uspešno končajo šolanje, zato bi smeli pričakovati, da imajo veliko znanja; v resnici imajo predvsem veliko informacij. Zlasti pa bi smeli pričakovati, da znajo misliti. Dober preizkus enega in drugega pričakovanja je razmislek o podnebnih spremembah, ki jih sicer pojasni osnovnošolsko znanje.
Zanimivo je že dejstvo, da o njih slišimo zelo malo, čeprav je mogoče na medmrežju o njih izvedeti prav vse. Slovenski mediji so namenjeni bolj zabavi in razvedrilu, informiranju ljudi o tem, kaj počnejo bogataši, filmske in druge zvezde ter zlikovci, včasih pa postrežejo odjemalcem tudi s kako puhlico, kot je ta, da smo imeli letos zelo lep in nenavadno topel oktober.
Kdor pa v zadnjem času zgolj na hitro preleti naslove prispevkov v britanskem časniku The Guardian, ki prinašajo poročila svetovnih znanstvenih organizacij in ustanov o aktualnih podnebnih spremembah, zlahka ugotovi tole: stotine milijonov ljudi je že danes ogroženih zaradi vročinskh valov, smrtonosnih bolezni, suš, poplav, dvigovanja morske gladine. Brez drastičnih sprememb v načinu delovanja kapitalizma in življenja ljudi, zatrjujejo znanstveniki, bo žrtev le še več, prav tako pa bo večja škoda, več bo katastrof v obliki panike, družbenih nemirov in vojn.
Obenem v slovenskem prostoru vsak dan poslušamo pripovedi o stabilni gospodarski rasti ali o tem, da porabljamo še več energije, ki je pač potrebna za rast, in prispevamo k rasti količine ogljikovega dioksida v ozračju, ki je dosegla v letu 2017 nov rekord: 403 molekule na milijon molekul zraka. Vse več ljudi je torej izključenih iz blagostanja, vse več je bolnih in mrtvih, vse več je resno ogroženih, pri čemer niso pomembni ne spol, ne starost, ne verska pripadnost, ne barva kože, ne kaka druga značilnost, lastnost ali zmožnost.
Vsekakor je izjemno dramatično tudi spoznanje, da o podnebnih spremembah, v katere nekateri ljudje še vedno dvomijo, razmišljajo zlasti fiziki in drugi naravoslovni znanstveniki. Zelo malo o njih razmišljajo psihologi in sociologi, še manj zgodovinarji. Politiki in ekonomisti se navadno sprenevedajo, mediji ne poročajo o njih tako, kot bi morali. Ljudem ne govorijo resnice, temveč jo izključujejo. /…/ Podnebne spremembe so v resnici velikanske. In ekonomisti, politiki ter drugi, kar jih je zainteresiranih za večno rast BDP-ja, preprosto nočejo vedeti, da na tem končnem planetu ni več prostora za tako rast. Nočejo vedeti, kakšne so posledice podnebnih sprememb in kakšne še sledijo.
Lahko rečemo, da si človeštvo pripoveduje pravljice, da se ne bi bilo treba soočiti z resnico lastnega obstoja in delovanja. Pravljica ima preprosto nit, ki se vleče skoznjo: vse bo v redu, vse bo lepo in super, če bomo še naprej kopičili denar in kapital in premoženje in dobrine in blago.
Človeštvo pa si ne pripoveduje le pravljice, temveč se vse bolj pogreza v svet fikcij, kamor sodi tista, da bo zadržalo segrevanje ozračja pod dvema stopinjama Celzija. Tega ne bo moglo narediti preprosto zato, ker je že prepozno. Prepozno pa je zato, ker je samo v oceanih že nakopičene toliko energije, da nima tehnologije, s katero bi ustavilo njeno sproščanje v ozračje. /…/
Pravljice in fikcije so zato le slaba tolažba, da bo vse v redu. Pravzaprav niso tolažba, saj že zdaj ni v redu. Podatki so nedvoumni: onesnaževanje ozračja povzroči po vsem svetu nekaj milijonov prezgodnjih smrti ljudi, škoda na poljščinah pa je zaradi ekstremnih vremenskih pojavov tako velika, da je zaradi lakote ogroženo na milijone otrok.
Ti otroci imajo prav gotovo zelo posebne potrebe, ki jih ne morejo potešiti ne psihologi, ne defektologi, ne socialni pedagogi in ne učitelji, zato je tudi govorjenje o njihovi inkluziji privlečeno za lase. Lahko bi jih zadovoljili kvečjemu politiki in lastniki kapitala, a jih ne bodo, ker nimajo interesa za kaj takega. V kapitalizmu pač, če imaš le dostop do kapitala, predvsem skrbiš zase in za kapital. /…/.
Dr. DUŠAN RUTAR
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 18, stran 7, ki so izšli 17. novembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
