Modrost, kje si?

Uvodnik

Staroselci po vsem svetu in tudi naši predniki so globoko spoštovali naravo, prav tako kot starost, stare ljudi in, seveda, stara drevesa. Ta jim niso predstavljala le sence, okrasnega zelenja in 'pljuč' naselja, kot je modno reči danes, temveč so jih spoštovali kot nekaj svetega, kot svojo identiteto. Kdor vsaj malo pozna avtohtono vero naših prednikov, ve, da so svoje obrede v naravi opravljali pod mogočnimi drevesi, ob studencih ali na drugih svetih mestih. Čaščeno sveto drevo je imelo zanje izjemen pomen, saj je predstavljalo središčno os sveta, ki povezuje vse tri svetove – zemeljskega, nebesnega in podzemnega. Iz zapuščine slovenskih prednikov so znane zlasti mogočne lipe sredi vasi. France Bevk, denimo, v povesti Umirajoči bog Triglav opisuje, kako so med pokristjanjevanjem inkvizitorji izruvali sveto lipo v Kobaridu in zamašili studenec ter s tem simbolno zatrli ne le njihovo vero, temveč tudi njihovo svobodo in neodvisnost.

Kako naj mladim, odraščajočim, pojasnim, da sta pravičnost in plemenitost lepi besedi, lepa pojma, vendar sta bolj za sanjače in pisce pravljic? V realnem svetu namreč projekti, za katerimi je velik kapital, vendarle ne morejo biti ogroženi zaradi tako sentimentalnih razlogov, kot sta lepota in življenje nekaj dreves. Saj ta »zelena linija«, kot sem v preteklih tednih slišala (ko je bila razprava o zdaj že precej poznani sečnji starih cigarovcev na Ptuju) od arhitektaimenovati drevored, se da prestaviti. So pač v napoto novemu prireditvenemu prostoru ali kakšnemu trgovinskemu centru. Nobenega problema ni nasaditi mladih sadik (nove »zelene linije« sadik), ki bodo potrebovale desetletja, da zrastejo v drevesa. Pravzaprav je lepo, da bodo posadili nova drevesa; toda – ali je treba uničiti stara? In to v imenu napredka in trendov nove brezdušne moderne arhitekture?

/…/ Kako otroku pojasniti, da je tudi stroka le relativna stvar, ki se jo da prilagoditi glede na potrebe kapitala? Prvotno prvo strokovno mnenje o stanju že omenjenega drevoreda na Ptuju ni omenjalo potrebe po odstranitvi, pač pa le po skrbnejšem negovanju zanemarjenih dreves. Toda ko s(m)o se občani oglasili in se uprli nesmiselni sečnji, se je nenadoma pojavilo drugo arboristično mnenje, ki drevesa označuje kot nevarna. Baje je njihova povprečna starost dosežena in predvidevamo lahko, da bodo kmalu primerna za odstranitev.

Staršem, učiteljem, vzgojiteljem ni lahko. Ni namreč preprosto govoriti otrokom in mladostnikom o vrednotah, ki so še zmeraj na vsakem koraku teptane. In vendar verjamem, da kot pedagogi in starši ter vsi, ki imamo odgovornost posredovati znanje otrokom, imamo to možnost, da jim pokažemo, da tudi modrost obstaja in da ji lahko prisluhnemo …/…/. Dovolimo jim, da čutijo in sanjajo. Tudi če smo sami nehali sanjati. Tudi če smo v sebi sklenili, da tako pač je in da v takšnem svetu živimo. Spodbujajmo jih, naj spoštujejo svoje srce, naj se dovolijo izraziti. Oni so tisti, ki lahko s svojo strokovnostjo, svojim znanjem in svojim lastnim občutkom za tisto, kar je prav in v sozvočju z naravo, ustvarjajo nov in lepši svet. Morda je to največ, kar lahko naredimo, da jim ne zatremo tega notranjega občutka, te zdrave naravne intuicije in modrosti. Narave ne moreš razumeti, če je ne moreš čutiti. Naj čutijo, naj ljubijo, naj drevesom rečejo drevesa, ne »zelene linije«. Dovolimo to tudi sebi.

Dr. ROMANA ERCEGOVIĆ

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 18, stran 1, ki so izšli 17. novembra 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?