Nekje oster boj, drugje pomanjkanje
O kakovosti pedagoških študentov
Pred leti se je v javnosti razplamtela razprava o tem, da se na nekatere študijske programe pedagoških fakultet vpisujejo nekakovostni dijaki, še posebno na matematiko, naravoslovje in tehniko. Spodbudila jo je raziskava dr. Barbare Vilhar z ljubljanske Biotehniške fakultete. Avtorica je izsledke predstavila tudi na posvetu o Timssu 2003. Med drugim je ugotovila, da je maturitetni uspeh študentov pedagoških smeri tehnike, matematike in naravoslovja daleč pod državnim povprečjem (ob vpisu leta 2004 je bilo odličnih dva odstotka, prav dobrih devet, dobrih 35 in zadostnih 45 odstotkov) in da se dijaki ne zanimajo za te programe. Glede tega do zdaj ni bilo storjenega še nič korenitega, tema pa je počasi potihnila.
A v zadnjem času je postala spet aktualna z zahtevami v manifestu gibanja Kakšno šolo hočemo po tem, da bi morali postati učitelji le najboljši posamezniki in da bi bilo treba zaostriti pogoje za vpis na pedagoške smeri. Zaostritvi vpisnih pogojev v prid govori tudi izjava enega od profesorjev na pedagoški smeri matematike, da so študenti iz leta v leto manj pismeni in v besedilu prepogosto sploh ne ločijo, kje se matematična definicija začne in kje konča. S tem, da bi poostrili izbor, se je v prispevkih v Šolskih razgledih strinjalo tudi nekaj šolnikov. Nekateri so tudi pritrdili predlogu, da bi kandidate preverili še s testi sposobnosti in nagnjenosti za ta poklic. Kaj torej storiti? Vprašanje nikakor ni preprosto. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na to, da so naši učitelji v splošnem dobri. To dokazujejo mednarodne raziskave znanja, a uživajo tudi zaupanje javnosti.
Žal štipendij ni več …
Dekan ljubljanske pedagoške fakultete dr. Janez Krek poudarja, da je to vprašanje celotne politike omejevanja vpisa, ki ne zadeva le ene fakultete. Ob tem pojasnjuje, da je konkurenca med kandidati na splošno ostra in da izbor glede na maturitetni uspeh omogoča vpis najsposobnejšim kandidatom. Tako se je, denimo, za 60 mest na predšolski vzgoji ob prvi prijavi potegovalo kar 184 dijakov, za 120 mest na razrednem pouku 185, za 40 mest na specialni in rehabilitacijski pedagogiki pa 109. Prvi so morali od stotih možnih točk zbrati 87 točk, drugi 63 in tretji 75, prihodnji tiflopedagogi pa 72. Težave se pojavljajo le na dvopredmetnih študijih. Skoraj nobeden od teh študijev ni imel omejenega vpisa; pri vezavi računalništvo–tehnika, denimo, so v prvem roku ob prostih 30 mestih vpisali le enega študenta, v drugem roku le še štiri! Samo pri povezavah biologija–gospodinjstvo in biologija–kemija je bil vpis omejen, a šele v drugem roku. Tedaj so morali prvi kandidati doseči najmanj 53 točk, drugi pa 52,5. Jasno je torej, da ob tako skromnem zanimanju ni mogoče zboljšati kakovosti teh študentov z ostrejšimi vpisnimi pogoji, poudarja dr. Janez Krek. Poleg tega prav teh učiteljev ni preveč. Še več! Če ne bodo privabili več študentov, bo kmalu zmanjkalo kakovostnih in ustrezno usposobljenih učiteljev fizike in tudi drugih deficitarnih smeri. Sogovorniku v tem pritrjuje tudi dr. Nataša Vaupotič, dekanica Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru, ki je po razdružitvi tamkajšnje Pedagoške fakultete prevzela pedagoške študije matematike, naravoslovja in tehnike (letos na pedagoških smereh ni bilo omejitve vpisa, v prvem in drugem roku pa je bilo med vpisanimi 13 odstotkov odličnih, 36 odstotkov prav dobrih, 39 odstotkov dobrih in 13 odstotkov zadostnih – o vpisu in minimalnih točkah za vse univerze in fakultete najdete več na spletni strani Visokošolske prijavno-informacijske službe www.vpis.uni-lj.si). Oba opozarjata, da je bila poteza šolskega ministrstva leta 2006, ko so odpravili štipendije za prihodnje učitelje, slaba. To so storili, ker naj bi bilo učiteljev preveč. Toda kot smo zapisali, to ne drži za vse profile. Še posebno pri pedagoških študentih fizike pa se je izkazalo, da prihajajo iz manjših odročnejših krajev in štipendijo nujno potrebujejo. Ob tem ocena dr. Mojce Čepič z ljubljanske Pedagoške fakultete kaže, da bi v Sloveniji potrebovali 30 diplomantov pedagoške fizike na leto. Tega števila pa še zdaleč ne dosegamo. Država bi torej morala poskrbeti za štipendije, da bi spodbudila vpis v pedagoške programe naravoslovja, matematike in tehnike. Dr. Janez Krek pojasnjuje, da si ob tem tudi sami prizadevajo tovrstne študije predstaviti po srednjih šolah.
Pritiski zaradi glavarine
Dr. Nataša Vaupotič pa opozarja še na druge težave glede pedagoških naravoslovnih programov. Pri financiranju so uvrščeni v isto skupino kot družboslovni in humanistični programi in zato dobivajo polovico manj denarja kot nepedagoški naravoslovni programi … Več v ŠR!
MOJCA ZUPAN
