Vez ostaja

List iz dnevnika

/…/

Zame je drugačno jutro kot pred tremi meseci. Dragi mi prinese kavico v posteljo, da jo skupaj v miru popijeva in narediva načrt. Potem vstanem, pripravim zajtrk. Tudi to je novo v mojem življenju. Dragega pospremim do vrat, ko odhaja v službo. Posloviva se z objemom in s poljubom.

Počasi mi prodira v zavest, da sem pravzaprav na počitnicah, ki se jih vsako leto neskončno veselim in težko čakam. Samo moje tokratne počitnice so dolge, zaslužene. Tako zelo polne. Končno bom velika, kot sem si vedno rekla, imela bom hiško. Začela sva z delom.

Med prvomajskimi počitnicami sva bila z motorjem po Jugoslaviji, Albaniji in Grčiji. V dvanajstih letih sva spoznala veliko prijateljev.

Organizirala sem prvi mednarodni pevski festival zbora, katerega predsednica sem že deveto leto. Sodelovali so pevci z Japonske, Hrvaške in iz Slovenije. Na odru je 150 pevk in pevcev ob spremljavi harmonike zapelo Avsenikovo pesem Slovenija, od kod lepote tvoje. Novembra odhajamo k Slovencem v Novi Sad, Pančevo, Rumo …

Sodelovala sem pri organizaciji Dneva varne vožnje za motoriste na Vrhniki. Bila je izjemno odmevna prireditev.

/…/

Ponosna sem na svoja čudovita otroka, Katarino in Jerneja. Še najbolj pa se veselim mojih treh sončkov, Ule ter dvojčkov Žive in Žige. Sedaj bodo lahko dalj časa na počitnicah pri babiki Nadiki.

Zavedam se, kako polno življenje živim.

Vse to pa je 15. maja zvečer pretrgal črn dim z občasnimi eksplozijami iz Kemisa, ki se je vel preko blokov, kjer živim. Seveda sem tudi gasilka, moj dragi pa je bil kot poveljnik deset ur z avtolestvijo v neposredni bližini požara! Govorili so o škodi, ki jo je povzročil požar, o zdravju gasilcev pa bolj malo … To je tudi realnost …

V spomin se mi prikradejo lepi spomini na 36 let in 10 mesecev dela na »mojem« Zavodu RS za šolstvo. Čutim se povezana z njim, brez grenkega priokusa, nekako usojena.

Uživala sem v službi, kljub obsežnosti, zahtevnosti in raznolikosti dela.

Z leti sem pridobivala nove izkušnje in znanje, spoznavala nove ljudi in se spoprijemala z novimi tehnologijami. Vse to sem vedno sprejemala kot izziv. Starša sta me naučila pravega odnosa do dela in ljudi. Zato mi ni bilo težko poprijeti za vsako delo in nikoli nisem odklonila pomoči svojim sodelavcem.

Ponosna sem, da sem se skozi vsa leta dela na Zavodu, z vsakim novim direktorjem, razvijala in nadgrajevala svoje delo. Pomembni sta mi spoštljivost in lojalnost, kar je po moji presoji temeljna lastnost dobrega delavca. /…/ Čutim stisko ljudi, znam se vživeti vanje, zato prisluhnem in pomagam, če le lahko, drugače jih pustim pri miru. Tako sem tudi učila svoje otroke. Najbolj me prizadene zahrbtnost. Sama lahko zaradi tega mirno spim.

Ob srečanju z zunanjimi sodelavci Zavoda čutim njihov spoštljiv odnos in iskreno veselje, to mi veliko pove o mojem delu. Doštudirala sem ob delu, pa čeprav ponoči, ko so otroci spali. Za študijski dopust sem težko prosila, saj sem vedela, da me direktor potrebuje, ko je v službi.

Še vedno se veselim vsake dobre novice in pohvale o delu na Zavodu, saj vem, da sem tudi sama s svojim delom pripomogla k temu.

Vsako leto sem bila najbolj vesela svojih nekdanjih kolegov, ko sem organizirala prednovoletno srečanje. Takrat sem res čutila tisto povezanost, ki je ne more pretrgati nihče, čeprav sem se z večino srečala samo ob tej priložnosti, z vsemi objemi in poljubi …

Vez ostaja.

NADJA MALOVRH

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 12, stran 7, ki so izšli 16. junija 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?