Do solz

Uglašeno

Mladi ribici plavata in v nekem trenutku srečata staro ribo, ki plava v nasprotno smer, jima pokima v pozdrav in reče: »Zdravo, mladina. Kakšna je voda?«

Mladi ribici še nekaj časa plavata, potem pa prva pogleda drugo in reče: »Hudirja, kaj pa je voda?«

S to kratko zgodbico je pisatelj David Foster Wallace (1962–2008) nekoč nagovoril svoje študente. Nanjo sem naletela v knjigi Koristnost nekoristnega, napisal jo je Nuccio Ordine, v prevodu Irene Trenc – Frelih pa leta 2015 izdala Cankarjeva založba.

Ob zgodbici se nasmehnem. Nekajkrat sem jo že uporabila in upam, da jo je vsaj kdo v družbi, iz katere sem se po povedani zgodbici pred dnevi umaknila, slišal, se zamislil in jo doumel. Umaknila sem se, ker se pač nisem mogla pogovarjati kar nečesa, kar malo počez in malo za hec. Pač zaradi pogovarjanja. Tema pa, ki nas povezuje, vsaj naj bi nas povezovala, je ostajala preslišana, odmaknjena, potisnjena na stran /…/

Res, tolikokrat se zgodi, da se prav tega, kar živimo, čutimo, doživljamo … ne zavedamo in se o tem ne pogovarjamo. Največkrat se nam zdi nepotrebno o tem govoriti, vse je tako, kot je, kar logično. Ali pa se ne želimo pogovarjati, se nočemo, morda se niti ne znamo. Marsikdaj se sploh ne poskušamo; raje se pred svojo vestjo izgovarjamo – kako priročno! – na čas, ki ga praviloma primanjkuje. In 'zmanjka' ga ravno za bistveno – denimo za pogovor o odnosu med njo in njim; o stiskah, v katerih se je vsa družina znašla zaradi ostarelih staršev; o njenih strahovih v zvezi z najljubšim sinom, ki postaja do nje čedalje nasilnejši, mož pa ga kuje v nebo … A dovolj časa je za klepete z znanci, tudi z naključnimi, za redno prečesavanje razvpitih novic, pogosto zavajajočih, za vklop televizije ob že utečeni uri in potem nekritično sledenje čemur koli pač.

Včasih se pogovarjati ne upamo, da se ne bi razblinil naš lep svetleči milni mehurček, v katerem smo na videz varni – do prvega trka z grobo realnostjo, seveda. Predvsem pa smo uspavani, preleni zanje, kajti pogovori, pravi pogovori, niso zmeraj najlažji, lahko so naporni, seveda pa dolgoročno osvobajajoči.

In tako se kaj hitro zgodi, da smo kot mladi ribici.

Seveda se spomnim okoliščin, ko sem tudi sama bila kot plavajoča ribica. In prav verjetno – ne verjetno, pač pa gotovo – sem še zdaj prevečkrat. Vendar kilometrina le pušča sledi, na srečo predvsem tudi dobre. Pod dobro razumem, denimo, to, da v pogovoru s kom težko okolišim in se oddaljujem od teme, ki naju, denimo, žuli. Če imava »žulj«, ga odpraviva, vsaj oglejva si ga, poskusiva kaj storiti, in potem naprej …

/…/

Prav tako se mi tudi ne da več pogovarjati o rečeh, ki jih ne razumem, in o takih, v katerih ne vidim smisla. Kaj šele, da bi jih počela …

Seveda občasno stisnem zobe in naredim tudi kaj takšnega; a če se le da, se po svoje uprem in poskusim brez škode za kogar koli naprej, ne da bi storila tisto, s čimer se pač že v kali ne strinjam, četudi naj bi bilo po nekih zapovedih koristno.

A po svoje smo pravzaprav vsi nenehno kot mladi ribici.

»Tudi profesorji se vedno bolj spreminjajo v skromne birokrate v službi komercialnega upravljanja univerzitetnih podjetij. Dnevi jim minevajo v izpopolnjevanju kartotek, preračunavanju, pisanju poročil za (včasih nekoristne) statistike, poskusih, da bi uravnovesili bilance vse manjših prihodkov, odgovarjanju na vprašalnike, pripravljanju projektov, za katere naj bi dobili bedne podpore, tolmačenju zmedenih in kontradiktornih okrožnic z ministrstva.« Tako Nuccio Ordine v knjigi omenjeni v uvodu. Kar piše, ne drži le za profesorje, za vse nas drži. In če ne srečamo 'stare ribe', ki nas bi vprašala, 'kakšna je pravzaprav voda' in se ob morebitnem vprašanju ne zdrznemo, ker bi skušali nanj zavestno odgovoriti, potem smo morda še nekako zadovoljni.

A vse je še bolj brezglavo, še bolj boleče … Pred dnevi smo oznamovali mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Sploh vemo dovolj o tem, se vsaj poskušamo zavedati? Če bi vedeli ... »To spominjanje nima samo simbolnega pomena in se ne bi smelo dogajati le enkrat na leto. Pogumni moramo biti, da se spominjamo, preučujemo in poučujemo o holokavstu. Ne glede na to, kako neprijetni so ti spomini. Samo poučeni in moralno odgovorni posamezniki namreč lahko preprečijo, da bi se holokavst ponovil. A 27. januar, mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ni samo spomin na preteklost, je tudi izziv za zdajšnje in prihodnje čase, pred katerimi je človeštvo,« je v prejšnji številki naših ŠR zapisal zgodovinar dr. Marjan Toš.

Skušam ne biti slepa za dogajanje okrog sebe; presneto se me dotika in boli, še bolj boli vse tudi zato, ker ne naredimo tudi tistega, kar bi lahko in kar zmoremo, če vsaj malo hočemo.

Tako, za nekaj trenutkov, me razveseljujejo le še drobne stvari. Ko se odpirajo cvetovi podarjenih narcis, ko skorajda zmrznjena ciklama na novo oživi, požene liste in celo zacveti; ko me objame mali sorodnik, ki še ne govori, a stisniti zna že tako močno, da skoraj »kosti pokajo«. In za piko na i me na večer preseneti še prikupno darilce s pripisom: »Za eno tako fajno pupo, ki je znala ohraniti toliko tiste pristne otroškosti v sebi …«

Srčne besede sorodne duše, zapisane na košček pisanega papirja, zvitega in prevezanega s pozlačeno nitko, so me razveselile. Do solz.

LUČKA LEŠNIK