Zgled preprostosti

Norveški šolski sistem

Že leto in pol je, odkar sva s kolegico, profesorico fizike in matematike, odleteli na Norveško. Toda zaradi vsega tam doživetega sem še vedno pod globokim vtisom. Ne le glede tega, kako imajo urejeno šolstvo, temveč tudi zaradi ljudi in države same. Nekaj tega bi rada delila z vami in prepričana sem, da vam bom vzbudila zanimanje/…/

Podrobneje sva želeli spoznati šolski sistem skandinavskih držav, saj je znano, da so po uspešnosti šolskega sistema v evropskem prostoru umeščene v sam vrh. Želeli sva pridobiti informacije, kako to dosežejo. Kot svetovalno delavko me je zanimala tudi socialna politika države in umeščenost socialnega dela v šolski sistem.

Najino gostiteljico, ravnateljico osnovne šole Os v Haldnu, nama je uspelo pridobiti preko e-Twinninga. S tem sva imeli kar srečo, saj je gostitelje težko dobiti.

Ker so bile takrat ravno jesenske počitnice in nisva mogli sodelovati pri pouku, sva po uvodnem spoznavanju in izmenjavanju informacij o razlikah in podobnostih že drugi dan odšli v bližnjo švedsko šolo v Haldnu, ki leži blizu švedske meje.

Dve uri sva bili pri pouku, in sicer pri predmetu, ki je podoben našemu predmetu državljanska in domovinska kultura in etika. Po pouku sva se pogovarjali z nekaterimi učitelji in ravnateljico šole.

Ure pouka različno dolge

Tako na Švedskem kot na Norveškem so učenci po starosti ločeni na razredno in predmetno stopnjo.Na Švedskem smo obiskale predmetno stopnjo. Pri pouku učenci niso imeli niti učbenikov niti zvezkov in pisal – vse to je bilo na voljo pri učiteljici. Ob zgodbi iz učbenika so se pogovarjali o temi. Nekateri so sodelovali, drugi so se ukvarjali s svojimi mobilnimi telefoni. Naslednjo uro so s pomočjo tablic odgovarjali na vprašanja, ki jim jih je na spletni strani moodle pripravila učiteljica, in s pomočjo katerih so se pripravljali na ocenjevanje znanja.

Ure pouka so različno dolge in o njihovi dolžini odloča ravnateljica iz nabora ur, ki ji jih odobri lokalna skupnost. Tako je, denimo, sklopu družboslovja namenjeno šest ur na teden, od tega dve uri in pol zgodovini, dve uri geografiji in ura in pol religijam. V osnovi gre za 60-minutne šolske ure. Ker zaradi različnih dolžin ur pouka prihaja do zamika urnika, se učenci med daljšimi odmori zadržujejo v skupnih prostorih. /…/

Plačljivega ne ponujajo

Vsi učenci imajo brezplačno malico in kosilo. Vsak dan je dežuren en oddelek; ima nalogo, da tisti dan pomete hodnike in prazni koše.

Za učence s posebnimi potrebami in priseljence imajo organizirane posebne oddelke. /…/

Priseljenci se v pol leta naučijo toliko švedščine, da lahko spremljajo pouk v matičnem oddelku. Status priseljenca imajo štiri leta.

Delo z nadarjenimi ni posebej predvideno in ga praktično ni. Ravno v šolskem letu, ko sva obiskali šolo, se je ravnateljica odločila za višjo raven poučevanja angleščine in matematike za učence, ki to potrebujejo.

Najbolj zanimivo nama je bilo združevanje učiteljev v aktive – ti se oblikujejo glede na oddelke in ne glede na predmete. Delno tudi zato, ker učitelji lahko učijo vse predmete. Izobraževanje za učitelje namreč ne poteka glede na usmeritve po strokah. Če se nekdo čuti kompetentnega (ali ga kot takega vidi ravnateljica) za poučevanja športa in angleščine, to tudi poučuje.

Učitelji imajo 18-urno učno obveznost, razlika do polnega delavnika pa je namenjena pripravi na pouk. Nimajo šole v naravi, taborov, dnevov dejavnosti, saj ne smejo ponuditi ničesar, kar je posebej plačljivo. Govorilne ure so dvakrat na leto.

Zaključni izpiti so pri matematiki, švedščini, angleščini, učenci pa morajo izbrati še po en naravoslovni in družboslovni predmet. »NPZ« potekajo v 3., 6. in 9. razredu.

Ravnatelja postavi lokalna skupnost in njegova zaposlitev ni vezana na mandat.

Brez popravcev in ponavljanja

Na Norveškem je bilo poznavanje bolj podrobno. Žal zaradi počitnic, ki so tam različno razporejene po različnih pokrajinah, nisva imeli priložnosti spremljati pouka. Vendar sva kljub temu izvedeli ogromno, saj nama je najina gostiteljica  pokazala  razne posnetke o metodah in didaktiki poučevanja.

S švedskim sistemom je kar nekaj podobnosti. Razlike so v trajanju šolanja in ocenjevanju. Osnovno šolanje na Norveškem traja deset let, pri čemer je od 1. do vključno 7. razreda nižja stopnja, od 8. pa predmetna. Učencem se znanje ocenjuje šele od 8. razreda. Gre za številčne ocene od 1 do 6, pri čemer 1 pomeni, da ima učenec nizek nivo kompetenc. Popravnih izpitov in ponavljanja ni.

Učni načrt vsakega predmeta sledi petim ciljem: sposobnost branja, sposobnost ustnega izražanja, sposobnost pisnega izražanja, sposobnost računanja in sposobnost uporabe digitalnega orodja.

Zanimiv je tudi predmetnik: prvi tuji jezik se poučuje od 1. razreda, prav tako lahko pouk verstev in religij poteka že od 1. razreda. Čisto nekaj posebnega je karierno svetovanje (od 8. razreda), ki ga izvaja posebej zaposlen strokovni delavec. Posebnost je tudi nekaj podobnega kot naša šolska skupnost. Učenci na Norveškem imajo obe posebnosti vpeti v predmetnik.

Preskušamo sistem pri delu s priseljenci

Od šolskega leta 2012/13 lahko učenci v 9. in 10. razredu izbirajo med naslednjimi obveznimi izbirnimi predmeti: demokracija, prostovoljstvo, kulturna dediščina, narava, okolje in zunanje aktivnosti, turizem, varnost v prometu.

Poleg obveznih predmetov lahko učenci izberejo še neobvezne izbirne: oblikovanje in preoblikovanje (op. – prevod ni popolnoma natančen), raziskovanje, fizična aktivnost in zdravje, mednarodno sodelovanje, mediji in informacije, proizvodnja in storitve, glasba in odrska scena, tehnologija in praksa.

Pri delu s priseljenci imajo dodelan sistem. Vsak priseljenec je vključen v poseben oddelek (mottaksklassen) s posebnim učiteljem. Delo v teh oddelkih je izredno intenzivno, učitelj ima na voljo ogromno didaktičnega gradiva in pripomočkov, učna snov se podaja v preprostih navodilih. Vsak predmet v učilnici je opremljen z napisom v norveščini (na vratih piše dør, na oknu vindu …). Cilji so razdeljeni v štiri področja – poslušanje in govor, branje in pisanje, učenje jezika in učenje jezika in kulture. Znotraj teh področij pa imajo po tri nivoje doseganja kompetenc. Po pripovedovanju najine gostiteljice se učenci zelo hitro naučijo jezika in se tako lahko že v tekočem letu vključijo v matične oddelke. Na knjižnih policah v zbornici sem našla prevod Korana, knjigo o budizmu, slovarje … /…/

Prava inkluzija!

Tudi področje vključevanja otrok s posebnimi potrebami je bolj učinkovito. Ko učitelji zaznajo drugačnost, najprej v sklopu šole ugotovijo, za kakšen primanjkljaj gre. Za ta namen imajo od fakultete za psihologijo pripravljen vprašalnik, ki pokaže primanjkljaj (podoben pripomoček imajo tudi za reševanje sporov in medvrstniškega nasilja). Ta oblika diagnostike zadostuje za to, da se znotraj šole organizirajo in pripravijo pogoje za pomoč, ki jo učenec potrebuje. Šele ko se izkaže, da gre za večje ali kompleksnejše primanjkljaje ali motnje, se vključi zunanja institucija. V njihovem primeru je to izobraževalno-psihološko svetovalni center, ki je neka mešanica našega svetovalnega centra in zavoda za šolstvo. Strokovnjaki učenca nekaj časa opazujejo pri pouku, nato pa skupaj s šolo in starši poiščejo zanj najboljšo možno pomoč in prilagoditev. Izdajo tudi nekaj podobnega, kot je pri nas odločba. Pritegnejo specialnega pedagoga, ki dela z učencem v oddelku ali zunaj njega.

Še zanimivost s tega področja: na šoli imajo možnost uporabe računalniškega programa, ki »prevede« besedilo učbenika v pisavo, ki je prilagojena učencem z bralno napisovalnimi motnjami. /…/

Organizirane prehrane ni

Prava posebnost so oddelki, podobni našemu podaljšanemu bivanju. Varstvo učencev poteka tudi med počitnicami in je plačljivo. Za učence ne skrbijo učitelji, temveč so to lahko ljudje različnih poklicev, le z otroki morajo znati ravnati. V varstvu, kakor tudi med poukom, ni organizirane prehrane. Učenci si jo nosijo s sabo, v varstvu nekaj malega skuhajo varstveni učitelji. Med najinim obiskom so ravno pripravljali palačinke.

Mimogrede: v zbornici sem začutila nostalgijo po naši šoli izpred dvajsetih let! Še vedno je to prostor, kjer se pripravijo malica, čaj, kava. Se spomnite, zakaj je bilo to ukinjeno pri nas?

Zunanje preverjanje znanja poteka v 5., 8. in 9. razredu, pri čemer iz materinščine opravljajo preizkus tako v stari in novi norveščini (bokmål in nynorsk). Učenci teste rešujejo na računalniku, učitelji pa testov ne popravljajo.

Podobno kot na Švedskem učitelji na Norveškem med študijem niso usmerjeni v študij posameznega predmeta, temveč se zanj opredelijo šele na delovnem mestu ali po razporeditvi ravnateljice. Poleg pouka nimajo drugih zadolžitev. Enourne govorilne ure s starši posameznega učenca imajo dvakrat na leto. /…/

Pri enodnevnih odsotnostih nadomeščata zaposlene ravnateljica ali pomočnica, ob daljših pa imajo na voljo nadomestne učitelje. Ko sva ji povedali, kako to urejamo pri nas, se je čudila: »Kako vendar, saj potem ste utrujeni. Lahko zbolite!« Hja …

Razmejene pristojnosti učiteljev in staršev

Ravnatelj je izbran na razpisu in ga imenuje lokalna skupnost; tej je tudi odgovoren. Sveta šole ne poznajo, imajo svet staršev, vendar ta niti slučajno nima take vloge kot pri nas. Najini gostiteljici se je zdelo čudno, da imajo pri nas starši besedo pri izbiri delovnih zvezkov. »Za to ste vendar pristojni učitelji, ne starši!« Starši se sestajajo tudi brez ravnatelja, lahko pa je ta vabljen na njihove sestanke.

Ravnateljeva vloga je tudi popolno finančno poslovanje; računovodstva v šoli nimajo. Poskrbeti mora še za nakup učbenikov, delovnih zvezkov in zvezkov ter potrošnega materiala (vsi učenci vse našteto dobijo v šoli brezplačno), poskrbi še za popravila in za plačilo nadomestnih učiteljev ipd.

Tudi knjižnice ne vodi knjižničarka, temveč po nekaj ur na teden eden od učiteljev.

Ko sva analizirali in primerjali oba sistema, sva ugotovili, da je njihov šolski sistem v marsičem slabši: šolska prehrana, podaljšano bivanje, šolska knjižnica, delo z nadarjenimi (kakor koli se že v Sloveniji to izvaja, imamo pa vsaj napisano) –to so poglavitna področja, ki so pri nas bolje urejena. Ne morem pa mimo področij, kjer imajo razmere mnogo boljše in bolj smiselno urejene: delo s priseljenci, delo z učenci s posebnimi potrebami, izbirni predmeti so sodobnejši, ni ponavljanja razredov, varstvo, ki je sicer plačljivo, je omogočeno tudi med počitnicami, za vse so enaki zvezki, brezplačni delovni zvezki in učbeniki … Vse to, kar pri nas za naše starše (pa tudi delno za državo) pomeni velik strošek in stisko, po drugi strani pa velik zaslužek nekaterih založb, je pri Norvežanih urejeno bistveno bolje. Bralna pismenost med priseljenci, potomci priseljencev in »staroselci« je pri Norvežanih višja, pa tudi razlike med temi tremi skupinami so bistveno manjše kot v Sloveniji.

Manj popoldanskega dela kot pri nas

Norvežani so tudi bolj zadovoljni s stopnjo svoje dosežene izobrazbe kot Slovenci …/…/.

Seveda je tudi pri obremenjenosti učiteljev očitna razlika. Nenehno se nam streže s podatki, da porabimo preveč denarja za premalo dela in preslab učinek. Norvežani (tudi Švedi, kot sem že omenila) ne ponujajo obšolskih dejavnosti, vsekakor pa ne tistih, ki so plačljive. Ni popoldanskih delovnih konferenc, vračanja v šolo na razne sestanke sveta šole in sveta zavoda, ni spremstev na tekmovanja in prireditev, vsakomesečnih govorilnih ur, roditeljskih sestankov … Da, seveda imajo tudi prireditve, vendar popoldanskega dela niti slučajno ni toliko kot pri nas. Kljub temu pri rezultatih TIMSS in PISA ne dosegajo takih rezultatov kot vrstniki v Sloveniji; z razliko bralne pismenosti – tu so Norvežani višje na lestvici, čeprav jih dohitevamo. Drži pa, da smo slovenski učitelji bolj strokovno usmerjeni in morda s tega vidika manj obremenjeni, saj podajamo le snov svojega predmeta. Na Norveškem seveda vsak učitelj lahko uči vse oziroma kar koli, in to se lahko spreminja.

Hitrejši, jasnejši postopki

/…/ Ugotovila sem, da pri njih vsi postopki potekajo hitreje, jasne so sankcije za prevare, izmikanja, goljufije, ki pa jih praktično ni. Moj sogovornik mi je dejal: »Tukaj ne moreš nikogar prinesti okrog, le sebe.«

Naj sklenem še z enim spoznanjem: pri nas imamo vse zakonsko urejeno, vendar se marsikdaj marsikateri zakon ne izvaja. Zato ima človek večkrat občutek, da pri nas nič ne deluje, medtem ko na Norveškem življenje poteka ustaljeno, kljub temu da ni vse zapisano in zaobjeto v zakonih.

Zlasti z vidika preprostosti bi se od njih lahko veliko naučili.

NATAŠA HOZJAN BREZNJIK