Drage zvezdice zvestobe

Uvodnik

Na dan, ko se ob našem kulturnem prazniku na debelo spominjamo največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, se zdi, da nam je spet bolj pri srcu slavljenje konca. Namesto da bi se veselili začetka, pesnikovega rojstva, in žurirali ob njegovih pesmih vse leto … ne zgolj na obletnico smrti.

Nam je pa zato v veselje dela prost dan, ki smo si ga »zlobirali«. /…/ In tako že slišim, kako na eni strani štale kričijo neoliberalni birokrajzarji, da je treba kulturo, sploh pa pesnike, nagnat delat, ker da so zajedalci družbenega bruto produkta, na drugi strani štale pa hrumenje revolucionarnega jedra zagovornikov slovenske kulturne biti: ne novci ne pašteta, pomembna je narodova identiteta!

In mi, kantavtorji, bi se nato muzali nad obilico materiala, ki bi se ponujal, in bi lucidno srebali čaj (oprosti, France, oprosti, Ivan). Gotovo bi se ga nabralo za hit ali dva, saj veste, od nečesa je treba živeti. Še posebej, ker smo kantavtorji vsaj dvojne osebnosti, če ne celo trojne – Pesnik piše besede, Glasbenik komponira, Pevec pripoveduje in celo igra kot Igralec. Vse v enem. Za isto ceno. /…/

Odkar imamo Pesnika v sebi, se s pesniki dobro razumemo in včasih letimo v isti jati, nato pa vsak zavije po svoje. Kolikor vem, smo se že od nekdaj s kitaro čez rame potepali z enega konca na drugi konec in pripovedovali zgodbe. Toda časi so se spremenili, že dolgo več nista zgolj lutnja in kitara tisti, ki nas spremljata, in že davno so nam nehali praviti trubadurji, ki so pod oknom prepevali svoji ljubezni.

Laptopi, looperji, samplerji … so modernega kantavtorja preobrazili v digitalnega trubadurja, ki osvaja svojo dražestno Muzo s svojo visoko pesmijo ali pa drži zrcalo neumnosti, ki se je po svetu še bolj razpasla. Čas je spremenil kantavtorja v Glasnika, ki z odra pošilja v množico svoje sporočilo. Kakršno koli že to sporočilo je, na dolgi rok se bo izkazalo. Ostali bodo le tisti, ki nam še dolgo po tem, stran od evforije, ko se množica izgubi, na štiri oči sporočajo, kaj je iskreno z njimi in kaj s svetom. Ne tisti, ki hočejo ugajati splošnemu okusu in nabirati všečke.

Kdo lahko spregleda ali si zatisne oči pred neumnostjo, ozkosrčnostjo, socialno neenakostjo, nestrpnostjo, potencirano skrbjo za lastno rit (ki se ji lepše reče individualizem), alkoholizmom, drogami, nasiljem, prostitucijo, krajo, lažjo in kriminalom, vse tanjšo rezino kruha, ki jo država reže svoji kulturi in javnemu sektorju, pred novo shujševalno kuro, lepotno masko, zaupnimi besedami, prvimi mozolji?

Morda si lahko zatisnemo oči, a naša ušesa bodo slišala. O vsem tem namreč pojejo slovenski kantavtorji in digitalni trubadurji (raperji).

Starejša garda in mlajši. Nekateri na koncertu, drugi samo še s plošče (ker jih več ni): Tomaž Pengov, Marko Brecelj, Jani Kovačič, Drago Mislej Mef, Vlado Kreslin, Katarina Juvančič, Viki B. Brusli, N´toko, Toxsick ... med njimi tudi Ksenija Jus, ki ji je pravkar za angažiranost in ustvarjalni pogum v kantavtorstvu ženski odbor Slovenskega centra Pen podelil literarno nagrado Mira.

Za trdno zdravje naroda in kot vaš družinski glasbeni terapevt bi vam vsekakor napisal recept za obisk festivala kantavtorstva Kantfest (vsaj po spletu), kjer vse naštete lahko srečate in slišite. To izboljša celo vid.

Prešerna in kantavtorje v vsako slovensko vas pa prešerno naprej!

PETER ANDREJ