Glede učiteljeve vere v boga

Rutarjeve lekcije

V knjigi z naslovom Philosophy, Psychoanalysis and Emancipation, ki sta jo uredila Douglas Kellner in Clayton Pierce, najdemo dober odgovor na vprašanje, zakaj se učitelji pogosto obnašajo, kot da so popolne žrtve šolskega sistema, ki jih domnevno od zunaj nenehno pretirano obremenjuje, sami pa tiho trpijo in na veliko izgorevajo, dokler ne izgorijo.

Začetni odgovor na vprašanje je nadvse preprost: učitelji so pogosto žrtve, ker se pustijo pretirano prilagajati sistemu, ki ne deluje vselej razumno. Njihovo sklicevanje na avtonomijo in notranjo motivacijo je zato klic na pomoč, saj nezavedno vedo, da niso ravno avtonomni oziroma samostojni, čeprav navzven kažejo svobodno voljo. Prilagajanje simptomom sistema pa je, seveda, škodljivo in škoda se najprej kaže v obliki kroničnega stresa, nato kot izgorevanje, izčrpavanje in na koncu bolezen. /…/.

Iz klinike vemo, da pacienti, pa tudi siceršnji ljudje, praviloma težko sprejmejo, koliko sami pripomorejo k lastnemu trpljenju, in da prav zato potrebujejo rekonstrukcijo lastne identitete, svojega ega oziroma jaza.

Žrtev po definiciji naivno verjame, da se bodo okoliščine, v katerih je žrtev, nekako spremenile same od sebe; to imenujemo magično razmišljanje. Morda je največji problem vsake žrtve prav njena naivnost, kajti zadeve se najpogosteje ne spreminjajo same od sebe – na bolje pa sploh ne. /…/.

Namesto da bi mislili na nov začetek in da bi se kot intelektualci posvečali oblikam družbene prevlade nad posamezniki, represije in družbenega nadzora v neoliberalnem svetu, se skušajo učitelji prilagajati sistemu šolanja, ki je v marsičem še vedno zasidran v praksah iz časov Marije Terezije, obenem pa se pritožujejo, da jih tlači.

Zaradi prilagajanja izgorevajo in izgubljajo energijo, obenem pa pozabljajo na etično dolžnost vsakega intelektualca: ustvarjati razmere za enotnost teorije in prakse, ki zajema filozofijo, kritično družbeno teorijo, estetiko in radikalne politične koncepte, potrebne za razumevanje in preoblikovanje družbenih razmerij, kulture in življenja ljudi, ki potrebuje emancipacijo.

Šola zato ne more in ne sme biti le skladišče informacij, ki se jih morajo učenci učiti na pamet, koristnih podatkov, dejstev, formul in uporabnega znanja. In ne more biti kraj, kjer se znanje pretaka ali prenaša iz glav enih v glave drugih. Glave namreč niso namenjene skladiščenju podatkov, kot se lahko prepričamo tudi ob branju izvrstne knjige z naslovom From Brain to Mind: Using Neuroscience to Guide Change in Education (James E. Zull, 2011).

Vsak resen intelektualec bi moral prej ali slej …/…/.. Učitelji bi morali kot intelektualci vzgajati mlade ljudi, da postanejo intelektualci in – uporniki. Taka je njihova etična dolžnost, ki bistveno določa njihove identitete.

Nadaljevanje je zato lahko optimistično. Učitelji, ki se vedejo etično, nikoli ne morejo postati žrtve. Sokrat, denimo, ni bil žrtev, čeprav so ga postavili pred sodnike.

Učitelji, ki postanejo žrtve, so prilagojeni, naivni in ubogljivi, čeprav so intelektualci ali bi morali biti; žrtve postanejo natanko zato, ker so ubogljivi, naivni in prilagodljivi. Njihov razcep je res velik: veliko znanja, ki ga imajo, morajo tlačiti v mehanske kategorije in priganjati otroke, da si zaradi pomanjkanja časa, ki je potreben, da bi kaj razumeli in znali znanje tudi uporabiti, zapomnijo čim več. /…/.

Učitelji so pod stresom in izgorevajo, zato stokajo in hodijo na terapije, k vedeževalcem in si pustijo pisati horoskope, meditirajo in se skušajo skulirati, toda problemov to ne reši, ker niso le psihološki, individualni, temveč so zlasti strukturni, sistemski in objektivni. Kdor se ne more upreti kompulzivnosti samega sistema, je obsojen na depresijo.

Šolo sicer nenehno reformirajo, toda sodobni ministri za šolstvo nimajo pojma ne o edukacijskih sistemih ne o šolajočih se otrocih in razvojni psihologiji ter o sodobni nevroznanosti, saj so v glavnem ekonomisti, menedžerji in politiki, ki ne študirajo, ne berejo knjig o sodobnih načinih poučevanja in učenja, zlasti pa ne poznajo psihologije, zato šola tudi je taka štala, kakršna pač je.

Sodobna kognitivna znanost, razvojna psihologija in nevroznanost dokazujejo, da so …/…/.

Učitelji so pod stresom in so žrtve, minister Gregor pa nič. Ali kot bi rekel Kant: človek nima le dolžnosti do sistema, temveč jih ima najprej do sebe, drugih ljudi in boga.

Dr. DUŠAN RUTAR