Zbudimo se

Uglašeno

Pod vtisom filmov, ki sem jih spremljala na letošnjem, že 11. mednarodnem filmskem festivalu Kino Otok – Isola Cinema, zadnji dan tega dogajanja brskam po spletu in berem, da je »Tomo Križnar 4. junija letos iz Bruslja od podpredsednice Evropskega parlamenta, gospe Sylvie Guillaume, prejel obvestilo, da mu je odbor za podelitev nagrade Državljan Evrope na predlog poslanke in poslanca Evropskega parlamenta Tanje Fajon in Igorja Šoltesa sklenil podeliti nagrado za leto 2015. Javno podelitev nagrade bo pripravila Informacijska pisarna Evropskega parlamenta v Sloveniji, osrednji dogodek za vse nagrajence pa bo 14. in 15. oktobra letos v Bruslju.« Tako je zapisala (na Facebooku) Bojana Križnar, Tomova žena, poleg pa prilepila tudi Tomov odgovor. Kaj je Tomo zapisal poleg zahvale?

Tomo o staroselskih vrednotah, sobivanju in sožitju

Takoj, danes, ne jutri, potrebujemo novo politiko do žrtev klimatskih sprememb in vojn za nadzor naravnih virov v Afriki, še posebno v Sahelu in konkretno v Sudanu, kjer je bila na »demokratičnih volitvah« ravnokar ponovno »izvoljena« vojaška islamska fundamentalistična hunta Omarja Bashirja, za katerim je Mednarodno sodišče v Haagu že leta 2011 izdalo tiralico z obtožnico, da je krivec genocida v Darfurju.

Množice beguncev pred žejo, lakoto, nasiljem in vsesplošno neperspektivnostjo, ki bežijo po avtocesti čez Saharo in Sredozemsko morje in se na najbolj dramatične načine utapljajo na našem pragu in so končno javno izpostavljene tudi v naših medijih, so nam sporočilo, da zunanja politika EU ne sme več podpirati lokalnih elit v Afriki, s katerimi si naši evropski koristolovci in vojni dobičkarji delijo fantastične dobičke. In da moramo takoj, danes, ne jutri, začeti podpirati soljudi, domačine, staroselce, da jim bo omogočeno ostati doma in se preživljati z delom svojih rok in angažiranjem svojih potencialov in zmogljivosti, ne pa da so v boju za golo preživetje prisiljeni bežati v njim tuje in neprijazno okolje, v naše breme in slabo vest in vse bolj prisotne občutke ogroženosti in destabilizacije, ki načenja »cono udobja«, podobno kot je nekoč prej Rimski imperij.

Tej katastrofalni politiki se somišljeniki zoperstavljamo s produkcijo dokumentarnih filmov (Nuba, čisti ljudje, Dar Fur – Vojna za vodo, Oči in ušesa boga – videonadzor Sudana … ) in z vzgajanjem in z opremljanjem domačinov z digitalno tehnologijo in s satelitskimi povezavami na svetovni splet, kar jim omogoča, da sami kričijo na pomoč. Zadnji dve leti pa tudi s cenenimi droni z nameščenimi kamerami in z lobiranjem za razglasitev področij z najbogatejšo kulturno dediščino, ki seveda ni materialna, pač pa jo vsak lahko opazi v staroselskih vrednotah sobivanja in sožitja v danih naravnih okoljih na žrtvenikih sveta, za neke vrste "transnacionalne naravne parke", ki utegnejo rešiti staroselske družine – podobno kot rešujejo združbe goril in slonov v varnejših predelih Afrike.

Za uresničitev te ideje naša civilna pobuda potrebuje čim širšo podporo še občutljivih in dobronamernih prebivalcev EU.

Tomo piše o staroselskih vrednotah, sobivanju, sožitju; o množicah beguncev pred žejo, lakoto, nasiljem in vsesplošno neperspektivnostjo … Tomo opozarja, kliče, skuša prebuditi soljudi, ker ve, še zmeraj zaupa in verjame, da smo …

Oba z Bojano verjameta v srčno moč

Tudi skupaj z ženo Bojano počneta podobno. V objektiv skušata ujeti lepoto, upanje, bolečino, žalost, sožitje z naravo, pristnost, veselje, radost …

»Vse to zato, da bi imeli tudi vi možnost videti, spoznati ter začutiti najčistejša in najbolj nedolžna bitja na tem planetu – preprosto ljudstvo, ki zaradi naše zaslepljenosti, zasužnjenosti elitam, za katere delamo, jih hranimo, s pridnostjo in poslušnostjo pa uspešni igramo igro po njihovih postavljenih pravilih na črnobelih poljih. Denar je samo sredstvo, ki so si ga elite izbrale, da lažje določajo naša mesta na šahovnici in nas držijo v svojih pohlepnih krempljih. Naša moč je njihova hrana, in ko jo izgubimo, smo nepomembni, tako kot smo nepomembni, če še nismo utegnili vstopiti na njihov vrtiljak želja; potem je ceneje, če take nepokorne zemljane, ki jim več kot vstopnica za vrtiljak pomeni sožitje z naravo, iztrebijo! In prav to počnejo s staroselci!

Verjameva, da znanje širi spoznanje in spoznanje srčnost. Verjameva še več – verjameva v zmago srčne moči! Zato sva tu!«

Tako sta zapisala ob svoji razstavi, s katero se selita po Sloveniji (najprej je bila na osnovni šoli 8 talcev Logatec, na kateri Bojana poučuje, nato na Obali v Placu Izolanov in še kje jo bo mogoče videti …).

Globoko in jasno sporočilo otoških filmov

Tudi kar nekaj filmov, pravkar videnih na Kino Otoku, spremljajo podobna sporočila, če jih le želimo razbrati in sprejeti. Tako se na neki drugi celini še zadnji živeči staroselci jasno spominjajo, kako lepo so živeli, kako dobro jim je bilo, dokler … Prišel je nihče drug kot človek in s svojimi surovimi, nepojmljivo grozljivimi dejanji zarezal v tamkajšnje življenje in ga spremenil za zmeraj. Uradna zgodovina je, seveda, drugačna …

Spet drug film prikazuje peščico posameznikov, ki pripovedujejo svoje zgodbe, povsem različne, a vsem je skupno to, da zdaj živijo v puščavi in si ustvarjajo novo življenje. Umaknili so se iz utečenega vsakdana, se zatekli na rob družbe, ki jo je vse teže prenašati …

V enem od filmov spremljamo dogajanje na dveh povsem različnih koncih sveta, na Grenlandiji in na otočku v Tihem oceanu. Do včeraj umirjeno in prijetno življenje postaja zdaj nočna mora. Globalno segrevanja ogroža obstoj enih in drugih, na eni strani se pretirano tali led, na drugi se dviguje morska gladina in je na vidiku skorajšnji potop …

Sami sebe uničujemo. Na vseh ravneh, v vse pore našega življenja čedalje bolj sega to naše samouničevanje. A na očeh imamo plašnice, dokler je to pri sosedu ali tam nekje …

Dobro jutro, dober dan, zbudimo se! Zbudimo se – v počitniški dan!

LUČKA LEŠNIK