Branje in pisanje tesno povezana

Pasti časa

Nekaj (vedno) osupljivih dejstev

Človeški možgani nastajajo že vsaj 20 milijonov let, njihov volumen se je v tem času skoraj početveril: od Australopithecus afarensisovih 400–500 kubičnih centimetrovdo Homo sapiensovih 1.000–2.000. Približna predstava o zmožnostih naših možganov je osupljiva: vsak kubični centimeter možganske skorje zmore opraviti toliko dejavnosti kot tisoč najzmogljivejših računalnikov. Možgani v celoti lahko spravijo v spomin 125.000 milijard informacij! To je več kot 100 milijonov knjig. V enem kubičnem milimetru možganske skorje je 100.000 živčnih celic, 100 milijonov sinaps s približno 10 do 100 kilometrov med seboj povezanih vlaken. Polovica vseh človekovih živčnih mrež se razvije v prvih petih letih življenja, nadaljnjih 30 odstotkov do osmega leta starosti, ostalo pa pozneje. Zato je treba možgane uriti; če tega ne počnemo, se začnejo starati že v otroštvu. Le prikimamo pa lahko Angeli Davis, ki pravi: »Vemo, kdo smo. Slutimo, kaj bi morali biti, a niti sanja se nam ne, kaj bi lahko bili.«

Pomen učenja – Možgane urimo z učenjem. Učenje je dodajanje novih vzorcev v že oblikovano živčno mrežo. Pravo učenje pa pravzaprav pomeni asimilacijo, to je predelavo novih sporočil, da se uskladijo s privzetimi in jih hkrati delno preoblikujejo. Pot k inteligenci pa je vodila tudi – roka. Roke so vzvodi vpliva na svet, natančne roke in natančna inteligenca so se razvijali vzporedno, na kar kažejo fosilni zapisi. Čutila in gibala imajo bistveno vlogo pri vzpostavljanju in vzdrževanju pridobljenih povezav.

V možganski skorji so spravljene vse naše kognitivne sposobnosti. Če torej v zgodnjem otroštvu izostane stimulacija nekaterih možganskih funkcij, to lahko postane težava pozneje v šoli.

Iz biologije je znano, da so najobčutljivejše tiste funkcije, ki so evolucijsko najmlajše. Mednje sodijo branje, pisanje, računanje. Pred nekaj leti so naredili obširne raziskave in po njihovih ugotovitvah pri ameriških najstnikih zaznavajo zmanjšanje živčnih končičev, kar pomeni tudi trajno zmanjšanje kognitivnih sposobnosti. Njihovo zmanjšanje pojasnjujejo s tem, da so prejeli manj impulzov iz možganske skorje. Jasno je, da je vse več režnjev možganske skorje, ki niso zadosti stimulirane. Sodoben način življenja, predvsem tehnologija, lajšajo življenje, a to je hkrati tudi – past.

Več gibalnih ur

Gibalna neokretnost je med šolarji čedalje pogostejša. Včasih je podedovana, največkrat pa je vzrok telesne in miselne neokretnosti ugoden in gibalno tog življenjski slog. Ker je gibanje pri šolarju povezano tudi z razvojem nekaterih učnih sposobnosti, ni naključje, da gibalno neokretni pogosteje kažejo tudi motnje branja in pisanja, zbranosti, zapomnljivosti, abstraktnega mišljenja, prostorskih zaznav, ravnotežja …; na čustvenem področju pa se kažejo posledice hipodinamičnega načina življenja kot zmanjšana potrpežljivost v stiski, čustvena preobčutljivost, neodločnost … Vse govori v prid temu, da bi bilo namesto projekta »bralna pismenost« bolj smiselno vsaj v prvo triletje vpeljati dodatne gibalne ure.

Nekatere raziskave kažejo na tesno povezanost dela rok in razvoja možganov. …/…/

Zakaj pisati z roko

Od leta 2010 je kar 45 ameriških držav sprejelo standard, po katerem lahko učitelji učijo otroke pisanih črk, ni pa to nujno – pisanja jih lahko učijo le na računalniku. Ali se torej naši otroci sploh morajo učiti pisanih črk? Nevroendokrinolog dr. Ranko Rajović, predsednik Svetovnega odbora Mense za nadarjene otroke in svetovalec Unicefa za izobraževanje otrok, opozarja, da pisanje na papirju ohranja in razvija pomembne možganske funkcije. Moramo namreč vedeti, da pisane črke terjajo koordinacijo nekaj režnjev možganov (prijem svinčnika, pritisk svinčnika, ustvarjanje poševnih in ravnih linij …), kar je izjemno dobro urjenje za možgane.

/…/ Izkazalo se je, da so se pri otrocih, ki so pisali črke, v možganih aktivirala tri pomembna središča; to se ni zgodilo, ko so tipkali ali povezovali pike na papirju. Raziskava je pokazala tudi zanimiv odnos med učenjem pisanja in napredkom v branju. Snemanje njihove možganske aktivnosti je namreč pokazalo, da se je »bralno omrežje« aktiviralo le med prostoročnim risanjem.

Tipkanje zadnje

Zanimiva je tudi petletna raziskava, v kateri so sodelovali učenci z učnimi težavami pri pisanju in črkovanju ter učenci brez učnih težav iz 2., 4. in 6. razreda. Primerjava je temeljila na treh nalogah pisanja – črke, stavki, eseji – s pisalom in z uporabo tipkovnice. Rezultati so pokazali, da sta obe skupini potrebovali več časa za sestavljanje stavkov in eseja s tipkovnico kot s pisalom. Učenci so s pisalom napisali daljši esej, pisali so popolnejše stavke, idej se jim je porajalo več kot pri tipkanju.

/…/

Na branje pa ne vpliva le pisanje, temveč tudi same tehnike pisanja. Če se otrok uči pisati s tipkanjem (na računalnik, mobilni telefon …) prej, kot obvlada pisanje z roko, pride do negativnih posledic za njegovo bralno pismenost in razvoj drugih kognitivnih procesov.

In zdaj še nekaj ugotovitev iz moje prakse.

Učitelji že leta opažamo, da učenci ne zmorejo več lepo pisati, pogosto se pisave ne da prebrati. In ne le, da ne morejo lepo pisati – niti ne pišejo, temveč tiskajo, nimajo pa tudi ustrezne pisalne kondicije. Z drugimi besedami: ko pridejo učenci v 4. razred, večinoma še vedno pišejo s tiskanimi črkami, težko prikličejo v spomin marsikatero pisano črko (kljub ponavljanju), črke pogosto oblikujejo popolnoma po svoje. Če učitelj vztraja, v četrtem razredu učenci prej ko slej vsi pišejo s pisanimi črkami, a roka ne teče, veliko je napačnih potez ali prekinjanja toka pisanja z nepotrebnimi potezami.

Pomembna tudi drža pisala

Naslednja pomanjkljivost, ki po mojem mnenju zelo vpliva na pisanje, je drža pisala. /…/

Ker sem res dolgo poučevala prvošolce (osemletne šole), lahko na podlagi opazovanja in sistematične primerjave s polno odgovornostjo trdim, da koncept triletnega opismenjevanja ne deluje. Preveč časa je namenjeno pisanju tiskanih črk in premalo pisanju in utrjevanju pisanih. Učitelji (verjetno že tudi prej vzgojitelji) ne namenijo dovolj pozornosti drži pisala, vsak otrok se potem znajde po svoje. Vse tiste toge variacije drže pisala pa pomenijo oviro tako pri oblikovanju in povezovanju pisanih črk kakor tudi pri dolžinah zapisa. Predvsem pa v 1. triletju otroci pišejo premalo, da bi izurili tehniko pisanja in pridobili ustrezno pisalno kondicijo. Vse je usmerjeno tako, da je pisanja čim manj, kakšna beseda ali dve se vstavita v že pripravljeno besedilo in to je to. /…/

Prej branje, zdaj le prelet

Resne raziskave bodo potrebne, da me bodo prepričali, da so delovni zvezki prinesli več koristi kot škode, ker opažam ravno nasprotno. Seveda bi bila popolnoma nestrokovna, če bi trdila kar »na počez«, a generalno gledano je uporaba delovnih zvezkov »povsod in vedno« prinesla veliko slabega.

/…/ Bruce Friedman je opisal spreminjanje svojih miselnih navad ob uporabi interneta: »Skoraj povsem sem izgubil sposobnost za branje in globoko razumevanje nekoliko daljšega članka. Moje razmišljanje je postalo »staccato«, zapis daljši od treh ali štirih odstavkov je že predolg in ga bom le preletel.« (Hahaha, tudi zato je tale članek malce daljši!) Jordan Grafman pa razlaga, da neprestano preusmerjanje pozornosti na spletu lahko povzroči, da so naši možgani pri večopravilnosti urnejši, toda prav izboljšanje večopravilnosti ovira sposobnost poglobljenega in izvirnega razmišljanja.

A ni to točno to, kar pri naših otrocih pogrešamo? Na ravni poznavanja informacij zadovoljivi, na višjih nivojih uporabe, analize ali celo reševanja problemov pa odpovejo. Ali jim sploh omogočimo, da bi poglobljeno in izvirno razmišljali ali jih le nenehno bombardiramo z vedno novimi in novimi podatki, z vedno novimi in novimi dejavnostmi?

Branje in pisanje gresta z roko v roki. Eksperimentalne študije s študenti, ki so poslušali isto predavanje, a delali zapiske na različne načine (s tipkanjem v prenosnik in s pisanjem v zvezke) so pokazale, da so bili po določenem času oboji enako uspešni pri izkazovanju podatkovnega znanja, pri konceptualnem znanju pa so bili študenti s prenosniki slabši. /…/

Premišljeno z novotarijami

Seveda ni pričakovati, da bosta tipkovnica in internet zaradi vseh teh spoznanj izginila iz naših življenj. Niti ni pričakovati, da bi izginila iz osnovne šole, saj si življenja brez digitalne pismenosti ne moremo več predstavljati. A prav osnovna šola je prostor, kjer bi se morali resnično tenkočutno in bolj odgovorno zavedati, da »novotarij« pač ne gre nepremišljeno uvajati. Spletne skupnosti, mobilne aplikacije in računalniške igre so postale tako dobro premišljene in zanimive, da se zdi resnično življenje vse bolj dolgočasno. Učiteljeva naloga je, da nova spoznanja in delo v šoli osmisli v resničnem življenju, saj realnost ni le še ena od aplikacij.

JOŽICA FRIGELJ