Paradoks časa v kapitalizmu

Rutarjeve lekcije

Tokratno lekcijo začenjam s preprostim navedkom iz Aristotelove Poetike: Poet kreira fikcije. Na prvi pogled ni videti, kaj bi imel lahko navedek skupnega z naslovom tokratne lekcije, toda vzeti si moramo čas in bodo zadeve postale zelo jasne. Torej je že na začetku potrebna odločitev, o kateri nameravam pisati; če nimam časa, se ne bom odločil, da bi bral nadaljevanje in se iz lekcije česa naučil. Trditev lahko posplošim: če nimam časa, se v glavnem nikoli ničesar ne naučim. Zlasti za učitelja in vzgojitelja je zato katastrofa, če verjameta, da nimata časa.

Učenje, saj prav zanj gre, terja veliko časa. In tudi vzgajanje je učenje. Terja ga po definiciji. Učenje je dolgotrajno, zahtevno, disciplinirano delo. Kdor nima časa, se ne more učiti. In kdor se ne uči, stopica na mestu in nazaduje.

Težava ni le intimna, posameznikova, saj je tudi obča oziroma občestvena, kajti učitelji poučujejo veliko mladih ljudi, vzgojitelji pa jih vzgajajo. Če jim sporočajo, da nimajo časa, ga nimajo ne zase ne zanje. Otroci prek njih usvajajo lekcijo globalnega kapitalističnega sveta: nikoli nimamo dovolj časa zase.

Ko govori Aristotel o dolžnosti poeta, misli na tole: ustvarjanje fikcij pomeni ustvarjanje novih zamisli o tem, kako bi nekaj lahko bilo, kaj bi lahko ljudje imeli med seboj. Poet torej govori o novem, govori o tem, da bi si ljudje vzeli več časa zase in drug za drugega, ker je to dobro.

Kdor nima časa, nima časa niti za novo. Čas ima le za ponavljanje istega, za kopičenje istega, čas ima za staro, če smem tako reči.

V kapitalizmu, saj prav v njem živimo, je izjemno pomembno prav to, da ljudje nimajo časa. To je logično: ves čas morajo delati. Torej imajo čas. /…/

Ljudje imajo veliko časa. Štiriindvajset ur vsak dan. Vsi ga imajo enako. Toda v kapitalizmu je čas denar, zato je natančno distribuiran. Distribuiran je objektivno, to pa pomeni tole.

Distribuiranje časa narekuje Kapital. Z vidika lastnikov Kapitala bi bilo najbolje, če bi ljudje delali ves čas – zanj. Najbolje bi bilo, da ne bi spali in bi delali 24/7. Ker to ni mogoče, je Kapital pripravljen nekoliko popustiti, zato je logično, da ljudje vedno znova ugotavljajo, da nimajo časa, čeprav v glavnem neprestano delajo. Kaj pomeni, da ga nimajo?

Najprej pomeni, da so gnani, da ga imajo za Kapital, to pa logično pomeni, da ga nimajo – zase. Imajo ga namreč za vse to, kar terja Kapital: imajo ga za računalnike, pametne naprave, družabna omrežja, avtomobile, stroje, medije, televizijske oddaje, ki jih morajo videti, radijske oddaje, ki jih morajo slišati, medmrežje, vse drugo, kar morajo storiti, da bodo v očeh Kapitala dovolj storilni, produktivni, pridni, zmogljivi, ustvarjalni. Danes morajo ljudje narediti zelo veliko, zato ves čas delajo, ker so pripravljeni biti ubogljivi, taki pa so zato, ker so vzgojeni za ubogljivost in so naučeni biti ubogljivi in nemočni. …/…/.

Časa nimajo zase, kot rečeno, in ga niti ne smejo imeti. Temeljni zakon Kapitala je namreč zakon profitabilnosti, ki omogoča, da zasebni lastniki Kapitala nakopičijo čim več presežne vrednosti, ki jo ustvarijo delavci.

Zdaj je logično: delavci morajo delati čim dlje, da bi nakopičili čim več presežne vrednosti, ki jo poberejo lastniki Kapitala. Ta proces se nikoli ne konča, ker ni instance, ki bi ga blokirala.

Kapital je predvsem neskončna množica medsebojnih odnosov. Lastniki Kapitala kopičijo torej premoženje in imajo tako nadzor nad medsebojnimi odnosi. /…/ To je šele pravi totalitarizem.

V taki perspektivi ljudje ves čas po malem zapravljajo čas, obenem pa ugotavljajo, da ga nimajo. Delo za Kapital je namreč pogosto le zapravljanje časa, ker je bodisi nepotrebno bodisi nesmiselno, duhamorno, dolgočasno, mučno in celo bizarno.

Vsakič znova se je zato dobro vprašati, kakšna je cena kapitalističnega napredka, ki je sicer nesporen, in kdo jo plačuje. Plačujejo jo namreč posamezniki, živi ljudje iz krvi in mesa, in sicer v obliki trpljenja, nezadovoljstva, odtujenega življenja, odvisnosti, depresije in celo samomorov. Medtem ko Kapital napreduje, kar pomeni, da se širi in kopiči, se namreč življenja številnih delavcev spreminjajo v puščavo, v kateri imajo vsakdanje dejavnosti vse manj pomena, zlasti pa niso del nobenega velikega kognitivnega zemljevida sveta.

/…/

Obstaja pa preprosta in zelo elegantna rešitev. Ljudje si namreč lahko vzamejo čas zase in drug za drugega.

Redistribuiranje časa je kajpak revolucionarno, saj je to očitno. Če si človek vzame čas zase, če ima dovolj poguma, da si to upa, je Kapital nenadoma v resničnih škripcih. Človek, ki si vzame čas zase, namreč ustvarja priložnosti, da nekaj stori zase, ne pa za Kapital.

Znamenje revolucionarnih časov bo, ko bo vse več ljudi trdilo, da imajo čas. To bodo zanimivi in dramatični časi. Kdaj bodo nastopili? O tem se lahko prepriča vsakdo. Dovolj je, da povpraša prvega soseda, ali ima kaj časa, potem pa vprašanje le periodično ponavlja.

Dr. DUŠAN RUTAR