Služenje kruha

Uvodnik

»Družbeno okolje, v katerem "služenje kruha" – pri čemer človek živi zgolj zato, da služi denar, in to v kakršnihkoli okoliščinah ali v kakršnemkoli stanju – vlada samemu življenju, je v svojem bistvu patološko.« (Peter Wilberg)

Bralec knjige Bolezen je zdravilo, iz katere je prepisana misel v naslovu, si bo morda mislil, da se njen avtor heca. Ali ne živimo v časih, ko je služb malo in ko je vsaka zaposlitev, čeprav začasna in negotova, že vzrok proslavljanja?

Toda vprašajte se, kaj je v sodobnih družbah poglavitni razlog nastajanja delovnih mest! Ali skrb za dobrobit ljudi, za njihovo notranjo rast in izpolnitev? Ali prej pehanje za dodano vrednost? Realist bo dejal, da gre seveda za dodano vrednost, za gospodarsko rast; navsezadnje je od tega odvisna materialna blaginja družbe. Ali je s tem kaj narobe?

Ne le, da je narobe, to je – patološko. Zakaj?

Zato ker delavci, ki oživljajo naprave, s katerimi delajo in snujejo produkte, usluge in storitve, tega v glavnem ne počnejo svobodno, temveč zaradi nuje. Delati pač morajo, če želijo – preživeti.

Toda delavcem, ki ponujajo svojo zmožnost za delo in svoje kompetence na trgu delovne sile, se po navadi ne zdi, da jih obvladuje kakšna nuja. Posameznika, ki si vztrajno prizadeva, vendar ne more čakati neuspeh! Poglejte samo zaslužke naših ministrov, poglejte, kako uspešno tržijo svoje delovne zmožnosti! Ali ni potemtakem res, da je vsak dan nova priložnost – samo še malo se je treba potruditi, še malo delati na sebi, izbrusiti še kakšno kompetenco, obiskati še kak tečaj, vzdržati še nekaj napora, še koga prehiteti in premagati in vse bo dobro, karma se bo sklenila.

Toda kdor razmišlja takole, je podoben »naravnemu govorcu«, ki zanika slovnico govorjenega jezika. Sicer lahko vsakdo govori nek jezik, ne da bi poznal še njegovo slovnico, a slovnica zato ni izginila. In kadar se naravni govorec zmoti v sklonu ali številu, ga drugi nemudoma popravijo.

Enako drži za življenje v družbi. Tudi to poteka skladno s »slovnico«, ki obstaja neodvisno od tistih, ki jo udejanjajo – in kadar kdo pomisli, da ne bo več živel in delal in služil kruha po danih pravilih, ga drugi hitro popravijo ali izločijo. Morda prvo slovnično pravilo – neodvisno od iluzij o svobodi – pravi, da so ljudje prisiljeni delati in to v okoliščinah, ki jih niso ustvarili sami in o njih tudi ne odločajo. Naprave, s katerimi delajo, jih že čakajo. Za napravami jih čaka tudi njihov lastnik, ki je hkrati lastnik kompetenc delovnih ljudi – za osem ali več ur na dan. In ker je kompetence za ta čas kupil, se mu zdi – in tudi pravo ga še utrjuje v tem prepričanju –, da jih lahko použije, konzumira do zadnjega centa. In tudi če se mu ne zdi tako, je v to vendarle prisiljen, kar je drugo slovnično pravilo. Ustvariti mora namreč dodano vrednost in preživeti na trgu, polnem njemu podobnih podjetnih posameznikov, ki ne želijo le doseči sredstev, ki so jih založili za nakup naprav za delo, surovin in kompetenc, temveč jih preseči. V tem je navsezadnje bistvo podjetnosti: zaslužiti, prehiteti, preseči.

Zaradi teh in še drugih podobnih slovničnih pravil organiziranja dela ni časa, da bi lastniki delovnih naprav delavcem, ki te naprave oživljajo, lahko zagotovili še kaj več kot le plačilo za blago, ki so jim ga prodali – to je za kompetence. Če se kdo ob delu počuti še izpolnjenega, je to (1) redko in (2) naključno. Slovnica tega sistema namreč ne predvideva še izpolnitve ob delu ali kakšne osebnostne rasti. Seveda, osebnostno rast obljubljajo gore priročnikov, vendar bi storili slovnično napako, če bi jih jemali zares. Osebnostno rast lahko zagotovi samo sprememba slovnice organiziranosti družbenega dela, denimo sprememba po logiki zadružništva, v sklopu katerega imajo zaposleni možnost soodločati o pogojih lastnega dela.

A dokler ne bomo postali »slovničarji«, dokler ne bomo slovnice spremenili, bo delo ostalo prodaja kompetenc za služenje kruha in morda še kakšnega priboljška. Toda prav nič več. In to je patološko.

ANDREJ ADAM