Zadnja

Opazujem, razmišljam, spoznavam

Spremembe so edina stalnica našega bivanja. To je modrost, ki ji potrjuje življenje. Razmišljam in ne spomnim se začetka. To pomeni, da ni trajalo le kratek čas. Razmišljal sem, povedal, se morda kdaj jezil ali koga razjezil, spodbujal, hvalil, včasih malo pomodroval. Opazujem, razmišljam, spoznavam. Rdeča nit je bila jasna – nekaj dobrega za skupno prihodnost vseh.

Kaj napisati v zadnji kolumni?

Morda bi moral napisati zahvalo vsem učiteljem. Spodbuditi vse učence. Razmišljati, kaj vem danes in česar nisem vedel, ko sem bil v osnovni šoli.

Mojo zadnjo kolumno namenjam – njej. In časopisu. Vem, da vsaj ona ne bo za. Vendar bom – vztrajal. To je najmanj, kar lahko naredim.

Mojo zadnjo kolumno torej namenjam Šolskim razgledom in urednici tega časnika Lučki Lešnik.

Šolski razgledi so dodana vrednost slovenskega prostora. Predstavljajo bogastvo s tradicijo. So biser šolskega okolja. Vendar s tem biserom delamo … Ah …

Pogosto sem žalosten, ko opazujem, da Šolskih razgledov ne razumejo. Najprej učitelji, tudi starši. S prstom si bom drznil pokazati na ministre. Da, država. Tudi sindkat. Sramota je, da resorna ministrica ne predlaga sodelovanja. Tega ni bil zmožen, žal, tudi nihče od nekdanjih ministrov.

Vsi jih hvalimo. Vsi bi jih imeli. Šolski razgledi v vsako šolo. Vendar, kako slovensko – tudi ta časopis bi radi imeli brezplačno. Naročnina? Lepo vas prosim ...

Spoštovani, če vam tega ne pove zdrava pamet, naj vam sam. Če cenite Šolske razglede, si – kako preprosto – naročite svoj izvod.

In da, Šolske razglede danes pooseblja odgovorna urednica, zdaj tudi moja prijateljica, Lučka Lešnik. Vzornica. Mladi radi rečemo – carica. Dama, polna modrosti. Tistih najbolj življenjskih. In, da, Lučka zelo zelo živi za Šolske razglede. Tako premalokrat rečemo – HVALA.

HVALA, draga Lučka. Za priložnost, da sem več kot pet let s to svojo kolumno stopal v stik s šolami in z učitelji. V okolje, ki je za prihodnost naše države – po mojem skromnem mnenju – najbolj ključno.

In tudi zato ne razumem, da šolniki ne znate stopiti skupaj in razmisliti, kaj vam predstavlja ta časopis. To je vaš medij, vaš glas. Da, prav Lučka se ga že leta dolgo trudi ohranjati takšnega.

Ne pustite, da vas nekoč ne bi slišali.

Ko ne bomo slišali več učitelja, bo verjetno treba samo še ugasniti luč.

Več luči, je rekel Goethe. Prav je imel. In zato, pravim, več Šolskih razgledov!

Čeprav ne bom več pisal svojih kolumn, bom vedno ostal zvest bralec tega časnika.

Ločiti zrno od plevela se bomo morali naučiti. Ah, ta Mali princ … Saj veste: Bistvo je očem nevidno.

ŽIGA VAVPOTIČ