Prostovoljno delo?

Narobe svet

Razmislek o prostovoljnem delu začnimo s samim dejanjem poimenovanja nekega dela kot prostovoljnega in tistih, ki to delo opravljajo, kot prostovoljcev. Pomislite, še pred desetimi leti bi bilo sodelovanje v kakšnem društvu ali krožku nesmiselno poimenovati prostovoljno delo, pravzaprav bi ga bilo sploh smešno imenovati delo. Poimenovanje delo je bilo rezervirano za delo v službi, tisto delo torej, katerega opravljanje je predvidevalo nadomestilo v denarju (plačo ali mezdo).

Dejavnosti ljudi, ki so potekale zunaj delovnega časa, torej časa namenjenega delu v službi, niso bile niti dojete niti poimenovane kot delo. Skupina zanesenjakov, ki je ustanovila športno, naravoslovno, humanistično, kulturno, umetniško ali kakšno drugo skupino ali društvo, delovanja v tej skupini ali društvu ni razumela kot delo. Govorilo se je, če se sploh je, kvečjemu o prostočasni dejavnosti. In da je prostočasna dejavnost prostovoljna, je bilo samoumevno.

Nekdo bi lahko ugovarjal, da so v preteklosti obstajala tudi društva, ki so bila zelo profesionalno organizirana in so bila nekakšna mešanica službenega dela in prostočasne dejavnosti. Pomislimo samo na gasilska, lovska, ribiška društva ali na kakšne večje kulturniške skupine in zveze: društvo pisateljev, pevske zbore, folklorne skupine, zveze društev ipd. Obstajala je torej precejšnja skupina ljudi, katerih sodelovanje v teh društvih je bilo pojmovano kot delo in ne le kot prostočasna dejavnost.

Prostočasne dejavnosti postajajo delo

Ta ugovor sicer poda točen opis organiziranja koščka družbenega življenja, a nič več. Pokaže le to, da so se v preteklosti družbeni interesi ljudi združevali v večje ali manjše množice (skupine) in kadar so se združili v večje – kot, denimo, pri kulturno umetniških društvih –, so potrebovali neko trajnejšo shemo organiziranja in delovanja, za katero je skrbela peščica profesionalcev (zaposlenih). Toda to še vedno ne pomeni, da je velika večina, ki je ob popoldnevih prišla filozofirat, pet ali plesat, prišla delat. Prišli so, ker so zadovoljevali neko (kulturno) družbeno potrebo. In družba (na lokalni in državni ravni) je to in druge potrebe pripoznala, zaradi česar je namenila določena denarna sredstva za trajno organizacijo zadovoljevanja teh potreb (ali interesov), torej za delo peščice profesionalcev, ki so skrbeli za trajno organiziranost.

Danes je drugače. Zakonodaja omogoča (če že ne kar predpisuje) spreminjanje sodelovanja v prostočasnih dejavnostih v delo in še več, zakonodaja omogoča tudi spreminjanje nekoč plačanega dela v neplačano »prostovoljno« delo. Zgled prvega je delovanje v nekem društvu. Danes lahko oseba, ki deluje v nekem društvu, od Zavoda za zaposlovanje pridobi minimalno nadomestilo, ki se doda k nadomestilu za brezposelnost, če seveda dokaže, da je v resnici delovala v društvu oziroma za to društvo opravila neko storitev. Torej se nekoč prostovoljna dejavnost ali vsaj del te prostovoljne dejavnosti spremeni v opravljanje storitve – v (minimalno) plačano delo. Zgled drugega so neplačana pripravništva v številnih javnih zavodih (zlasti v šolstvu), kjer pripravniki delujejo, kot so delovali nekoč prostovoljci – torej zastonj.

Prvi dela zastonj, drugi ne

Pripravnik v šoli zase najbrž ne bo trdil, da aktivno sodeluje v življenju šole, kot je to trdil plesalec v folklorni skupini. Govoril bo, da dela, da hodi v službo in tudi predpostavljeni v šoli (mentorji in vodstva šol) bodo od njega pričakovali, da se obnaša tako, kakor da hodi v službo. Razlika med njim in njegovim mentorjem (se pravi običajnim učiteljem) torej ni takšna, kot je bila nekoč med, denimo, profesionalnim pevcem in pevcem v ljubiteljskem zboru, saj ljubiteljski pevec ni trdil, da je njegova ljubiteljska dejavnost delo. Razlika med prostovoljcem pripravnikom in »običajnim« učiteljem je – če delata oba – le ta, da prvi dela zastonj, drugi pa ne.

Novi časi torej prostovoljstvo razumejo takole: prvič kot delo, kar prej ni bilo; in drugič kot zastonjsko (ali minimalno plačano) delo. S tem vcepljajo v zavest ljudi vzorce mišljenja in življenja, ki so se nekoč zdeli neverjetni, danes pa postajajo sprejemljivi, če ne že kar samoumevni.

Kaj pa prostovoljec?

Ostanimo pri pripravnikih prostovoljcih v šolah. Na pojavni ravni je čisto mogoča naslednja situacija. Ponedeljek je. Učitelji si kuhajo kavico in se pogovarjajo o doživljajih ob koncu tedna. Nekdo je obiskal gledališče, drugi je prišel z dvodnevnega jadranja, tretji se je sproščal med ljubiteljskim umetniškim ustvarjanjem. Pogovor nato zamenja smer in se obrne v prihodnje dogodivščine, denimo k sindikalnemu izletu. Bo dvo ali tro-dneven? Se bo šlo v Črno Goro ali Italijo? Koliko stroškov bo kril sindikat? Kaj pa prostovoljec? Nanj oziroma nanjo učitelji ne pomislijo. Sicer bi bilo lepo, spodobilo bi se, če bi se udeležil(a) izleta, to učitelji še pomislijo, ne razmišljajo pa o prostovoljnem statusu kot takem.

In vendar bi se lahko v pogovoru, namenjenem drugim temam, vprašali tudi, ali ne bi bilo pravično (pošteno), če bi denar, porabljen za sindikalni izlet, namenili za delo prostovoljcev pripravnikov. Še več, lahko bi se vprašali: ali ne bi bilo pošteno, da bi vsak učitelj na šoli, ki zaposluje tudi prostovoljce pripravnike, zanje prispeval 3–5 odstotkov svojega dohodka?

Recimo, da bi nekdo izmed učiteljev postavil takšna vprašanja. Toda potem bi morda njegovi kolegi protestirali, da ni njihova krivda, če je delo pripravnikov postalo neplačano prostovoljno delo. Sicer bi se najbrž strinjali, da je takšno stanje krivično, toda to krivico bi morala odpraviti država in ministrstvo za šolstvo (mimogrede, tam se morda kaj snuje v tej zvezi). Učitelji, ki bi tako mislili, bi seveda imeli v marsičem prav. Sodobne fiskalne politike, ki režejo v javno sfero, prenašajo številne stroške na zaposlene v tej sferi. Tako bi solidarno ravnanje učiteljev do pripravnikov prostovoljcev pomenilo tudi prevzemanje bremen, za katere bi morala poskrbeti država, ki si preprosto ne upa konkretneje obdavčiti najbogatejšega sloja državljanov in tudi ne poskrbeti za prekinitev odtoka ustvarjenih dohodkov v finančne produkte, če naštejemo samo dva možna ukrepa.

Proti menedžerski logiki

Toda po drugi strani bi takšna solidarnostna gesta učiteljev do pripravnikov prostovoljcev preusmerila zavest učiteljev k razmisleku o strukturnih razlogih za pojavljanje te krivice, ki nosi ime prostovoljno pripravništvo. Učitelji bi resda prevzeli nase del bremena, ki jim ga po neki logiki ne bi bilo treba prevzeti, a ravnali bi didaktično, začeli bi se spraševati, kako je sploh prišlo tako daleč. Morda bi si začeli prizadevati za prekinitev nadaljnjega razraščanja vzorcev mišljenja in življenja, ki so bili nekoč neverjetni. Učitelji bi se s tem politizirali (kar je tudi – v nekoliko širšem pomenu – didaktično), začeli bi se povezovati in javno nasprotovati vdoru menedžerske logike v javno sfero in še zlasti v izobraževanje. Opazili bi, da z marsikakšnim ravnanjem, predvsem pa s pasivnostjo, dopuščajo spreminjanje izobraževanja kot podsistema družbe po logiki ekonomskih interesov. Opazili bi tudi, da ta logika sčasoma spremeni tudi vsakdanja pojmovanja (vsakdanje logike učiteljev ali njihov kategorialni aparat) o temeljnih družbenih pojavih. Med drugim gre to spreminjanje tako daleč, da seže onkraj logike, tako daleč, da se učitelji raje kot o krivičnosti, ki so je zaradi nove institucije prostovoljnega pripravništva deležni njihovi mladi kolegi in kolegice, pogovarjajo o radosti v zasebnem življenju.

Na glavo postavljeni pojmi

Dovolj. Pokazali smo, kako se je spremenilo pojmovanje prostovoljstva in tudi sama zavest, ki takšno spremembo dopušča. Drugih, nemara celo bolj odločilnih sprememb v pojmovanju, se niti nismo dotaknili – denimo pojmovanje o tem, kaj je znanje, kaj vzgojenost, izobrazba, učenje, spoštovanje, solidarnost, sodelovanje, vodenje, osebna zrelost, svoboda, političnost (kot skrb za skupnost), kaj so pravice, kaj je dobro urejena družba, kaj je delo, kaj demokracija in še bi lahko naštevali. Skrb vzbujajoče je, da postaja vse jasnejše, da so ti pojmi postavljeni na glavo, da se v vsakodnevnem življenju pojavljajo v obliki, ki je celo nasprotna temu, kar bi morali biti (in pomeniti). Upam, da je razmislek o prostovoljstvu in zlasti prostovoljnem pripravništvu v šolah to dovolj jasno pokazal.

ANDREJ ADAM