Smo iskreni do sebe?

Uglašeno

…/…/ Človek je že po naravi nagnjen k iskrenosti in ne bi imel mira sam pred sabo, če bi se pregrešil. Tudi lastno oškodovanje ga ne prisili v nepošten odnos. Drugi pa prav uživajo v raznih igricah, spletkah, navzven se kažejo naklonjeni sogovorcu, za hrbtom pa znajo povedati kaj povsem drugega, kar ne kaže samo na zahrbtnost in hinavščino, temveč ob vsem tem tudi na neiskrenost.

Iskrenost ni samo naklonjen in pošten odnos do drugih, temveč tudi do sebe. Ali sem poštena do sebe? Si upam priznati, da nisem zadovoljna s seboj in še več – kje tiči vzrok za to? Nekateri da, drugi pa nočejo o tem niti razmišljati in vse pometajo pod preprogo ali potiskajo v svojo podzavest. Če zbolijo, jih je strah oditi k zdravniku, ker se bojijo, da jim ne bo odkril raka. Ali se zaradi tega počutijo bolje? Jih morda že ob misli na bolezen začne obvladovati strah? Da, saj že na začetku niso bili iskreni do sebe in niso želeli razčistiti lastnega odnosa s seboj! S takšno reakcijo si samo še spodkopavajo temelje in omogočajo povečevati blokado v sebi, kar je res odlična hrana za raka.

Zatajili smo v odnosu do sebe

Koliko je banalnih vsakdanjih primerov, ko delamo stvari, ki nas potem obremenjujejo, denimo klepetamo s sosedo, ko pa odide, se nanjo jezimo, da nas je zadržala, in to prav v nepravem času. Ali nismo v takšnih primerih zatajili z iskrenostjo do nje, ker ji nismo lepo povedali, da res ni primeren trenutek za pogovor, ker moramo opraviti nekaj drugega, denimo oditi v trgovino. Prav tako smo zatajili v odnosu do sebe. Ničesar nismo ukrenili, seveda prijazno, da bi sebi omogočili opravljati delo, ki je trenutno pomembnejše. Torej – kdo je kriv: soseda ali sami? Moj odgovor je, da jaz sama, ker nisem ničesar storila za to, zato tudi drugih ne morem obtoževati. Pozabila sem na prijaznost do sebe, da se ne bi zamerila nekomu drugemu. Kako se počutim v takih trenutkih? Je prisotna jeza, morda užaljenost? …/…/.

Preprosto rešljivo

Pred nekaj dnevi sem kupila knjigo in jo plačala, vendar nisem dala točnega zneska. To se je dogajalo v nekem preddverju in ne v pisarni. Gospa mi je dejala, da mi bo preostanek denarja vrnila, ko bomo v predavalnici. Res mi je dostavila račun in 10 centov. Nazaj bi morala dobiti še tri evre. Takoj sem to opazila, a ona je že odšla naprej in sem si mislila, da to sploh ni pomembno. Nato sem še enkrat pomislila na to vsoto, ki je resnično zanemarljiva, a iskrenost do sebe je zelo pomembna. Zato sem se odločila, da ji bom pozneje, ko bo mogoče, to samo primerno sporočila. Kmalu je gospa spet prišla mimo, jaz pa sem ji samo omenila, koliko denarja sem ji dala. Prijazno je odvrnila, da je prav, da sem povedala in mi je takoj prinesla še preostanek. Vse se je uredilo preprosto, v zadovoljstvo obeh.

Od malenkosti do zdravstvenih težav

…/…/ Za zdaj se samo preverjajte, če ste iskreni do sebe ali pa morda počnete stvari, ki vas bremenijo in ustvarjajo v vas nezadovoljstvo; preverjajte, ali delate proti sebi, sami sebe večkrat prevarate, ker mislite, da drugače ne gre. Morda ne poveste vedno vsega, v sebi pa vas mori in vam včasih celo ne da spati. Da, iz majhnega raste veliko, tako kot sadika paradižnika, ki ima sprva le nekaj centimetrov, potem pa se razraste in še plodove obrodi – ti v našem primeru postanejo težave in bolezni.

Brez jeze in slabih občutkov

Pa še nekaj je ključno: kako sem o tej stvari, o tistem drobižu razmišljala – nevtralno. Pač je pozabila, se zgodi. Vendar se mi je vse dogajalo brez obtoževanja, jeze, slabih občutkov, ki bi v prvi vrsti škodovali meni sami. Tudi o tem kdaj drugič.

DARINKA SULJEVIĆ